Inšpektorat za delo pozdravlja nadaljevanje priprave sprememb Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti, saj je ključen za opravljanje nadzora glede spoštovanja določb o delovnem času ter odmoru in počitkih. Spoštovanje določb o delovnem času ter zagotavljanju počitkov pa je ključno tako za obnavljanje fizičnih moči delavcev kot za zagotavljanje njihove delovne učinkovitosti, dolgoročnega ohranjanja delovnih sposobnosti ter varnosti in zdravja pri delu, pa tudi za zagotavljanje ustreznega plačila delavcev za delo v posebnih pogojih dela (na primer nočno in nadurno delo, delo v nedeljo, na praznike in dela proste dneve po zakonu, izmensko delo, (ne)enakomeren delovni čas).
Inšpektorat je zato več let dajal pobude za spremembo zakona. Na podlagi evidenc, ki so vodene tako, da zgolj zadostijo zahtevam veljavnega ZEPDSV, ne vsebujejo pa na primer podatka o začetku in zaključku dnevnega delovnega časa, obdobju opravljanja dela v manj ugodnem delovnem času, o izmenskem delu ali deljenem delovnem času, urah opravljenih v neenakomerni razporeditvi delovnega časa, namreč inšpektorji ne morejo oziroma jim je zelo oteženo nadziranje, ali delodajalci upoštevajo omejitve glede trajanja delovnega časa, ali delavcem zagotavljajo predpisane odmore in počitke, ravno tako iz evidenc ni razvidno, v katerem delu dneva je delavec opravljal delo, ali gre za delo v manj ugodnem delovnem času (nočno delo, deljen delovni čas, izmensko delo), ali je delo opravljeno morda v neenakomernem delovnem času. Posledično je tudi težko ugotoviti, ali je delodajalec delavcu zagotovil vse pravice.
Kljub temu inšpektorji ugotavljajo kršitve glede razporejanja delovnega časa in trajanja polnega delovnega časa, glede nadurnega dela in prepovedi opravljanja dela prek polnega delovnega časa, kršitve zagotavljanja počitka med zaporednima delovnima dnevoma in tedenskega počitkom. Inšpektorji so ugotavljali primere, ko so bili delavci zaposleni za krajši delovni čas, dejansko pa so delali po osem ali še več ur na dan. Opažali so tudi trend, da so delodajalci zahtevali od delavcev, da beležijo prihod na delo šele ob dejanskem začetku dela, odhod z dela pa takoj, ko zaključijo z efektivnim delom – čas priprav na delo (na primer preoblačenje) v teh primerih ni bil zabeležen kot delovni čas. Nadzor na področju delovnega časa je izredno zahteven, tudi zaradi posebnosti, ki jih ureja specialna zakonodaja, in od inšpektorja zahteva poglobljeno znanje in podaljšan čas za izvedbo nadzora.
Največ kršitev glede delovnega časa ter odmora in počitkov ugotavljamo v dejavnostih gostinstva in turizma, trgovine in gradbeništva. Ocenjujemo pa, da bi, če bi bile evidence podrobneje opredeljene, tovrstnih kršitev žal verjetno ugotovili še več.
Glede evidenc o izrabi delovnega časa inšpektorji ugotavljajo, da jih delodajalci sploh ne vodijo, da so prirejene ali podvojene, vendar pa to težko dokažejo, vse pogosteje pa evidence vodijo, vendar je v njih premalo podatkov, da bi lahko inšpektorji iz njih ugotovili kršitve. Iz vpisov v evidenco na primer izhaja, da delavci delajo od ponedeljka do petka po 8 ur, brez na primer kakršnihkoli prekoračitev delovnega časa ali predčasnih odhodov, čeprav je jasno, da to marsikje ne drži – gradbeništvo je ena od dejavnosti, za katero je to zelo značilno.
Gradbeništvo je tudi ena izmed dejavnosti, v kateri ugotovimo največ kršitev ZEPDSV, poleg tega sta to še dejavnost gostinstva in turizma ter dejavnost trgovine. Ker so predpisane globe po ZEPDSV zdaj zelo nizke, tudi nimajo odvračilnega učinka. Delodajalci se nemalokrat raje odločijo, da evidenc ne vodijo oziroma jih ne vodijo v skladu z zakonom, kot da bi prejeli globo zaradi kršitev na področju delovnega časa in obveznih počitkov.
V Inšpektoratu za delo se zavedamo, da so kršitve delovnega časa dostikrat tudi posledica pomanjkanja delavcev, njihove odsotnosti z dela iz zdravstvenih razlogov in podobnega. Zavedamo se tudi vse večje fleksibilnosti dela oziroma zaposlovanja, kar se odraža tudi na delovnem času delavcev. Kljub temu pa poudarjamo, da je v delovnem razmerju vsaka od pogodbenih strank dolžna izvrševati dogovorjene in predpisane pravice in obveznosti. Delavec je dolžan opravljati dogovorjeno delo praviloma tudi v določenem časovnem obdobju, pri čemer pa opredelitev časovnega obdobja ni prepuščena pogodbenemu urejanju oziroma enostranski odločitvi delodajalca, ampak delovno pravo omejuje delovni čas in določa minimalne standarde, tudi glede njegove razporeditve. Namen teh pravil je med drugim preprečiti pretirano izčrpavanje delavcev ter jim zagotoviti varnost in zdravje na dolgi rok, nekatera pa omogočajo tudi usklajevanje poklicnega in družinskega življenja.
Tudi iz strategij na področju varnosti in zdravja pri delu izhaja, da je dobro zdravje in varnost delavcev nujno za trajnostno delovno življenje ter aktivno in zdravo staranje, zlasti ob upoštevanju, da se aktivno prebivalstvo stara in delovno življenje podaljšuje. Uspešno podaljševanje delovnega življenja je močno odvisno od ustrezne prilagoditve delovnih mest in organizacije dela, vključno z delovnim časom.
Organizacija delovnega časa pri delodajalcu je vsekakor tudi odsev potreb delovnega procesa, tehnoloških in organizacijskih značilnosti in značilnosti poslovnega okolja, štirideseturni tedenski delovni čas, maksimalno število nadur, minimalni dnevni in tedenski počitek, omejitve glede nočnega dela ter letni dopust pa predstavljajo ustaljeni okvir, znotraj katerega lahko delodajalci organizirajo delovni čas svojih delavcev. Minimalni standardi glede delovnega časa izhajajo iz konvencij Mednarodne organizacije dela, Evropske socialne listine in drugih aktov Evropske unije.
V zadnjem obdobju je še posej pomembno opozarjati tudi na pravico do odklopa. Evropska fundacija za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer opredeljuje pravico do odklopa kot pravico delavke ali delavca, da se odklopi od dela in se med nedelovnimi urami vzdrži od vključenosti v elektronsko komunikacijo, povezano z delom, kot so npr. e-pošta in druga sporočila.
Če meja med službenim in zasebnim časom ni jasna, ustvarja delavcu posebno vrsto pritiska, občutek pričakovanja nenehne dosegljivosti, kar predstavlja tveganje za varnost in zdravje delavcev. Med najpogostejše posledice nenehne dosegljivosti sodijo utrujenost, izgorelost, stres, zaskrbljenost, nezmožnost regeneracije, nezadosten počitek, motnje spanja, glavoboli, težave z vidom in kostno-mišična obolenja, tvegana vedenja, vključno z zanemarjanjem pomembnih osebnih in poklicnih dolžnosti.
Pri tem Zakon o delovnih razmerjih v 155. členu določa, da ima delavec v obdobju 24 ur pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur oziroma najmanj 11 ur, če je njegov delovni čas neenakomerno razporejen ali začasno prerazporejen.
