Tožnica je 18. 5. 2018 vložila tožbo za ravezo zakonske zveze, ki je ob vložitvi tožbe za vrnitev darila dne 5. 10. 2018 še trajala. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za vrnitev darila zavrnilo, saj naj bi se zahtevek nanašal na razmerja med razvezanima zakoncema po razvezi zakonske zveze. Razveza naj bi bila pogoj za utemeljenost zahtevka. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Tožnica je pravočasno vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navedla je, da se po drugem odstavku 84. člena > Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmrjih (ZZZDR) darila vračajo v tistem stanju, v katerem so bila v trenutku, ko je nastal vzrok za razvezo. Pogoja, da mora biti zakonska zveza že pravnomočno razvezana, v 84. členu ZZZDR ni.
Vrhovno sodišče je s sklepom II Ips 23/2021 spoznalo revizijo za utemeljeno.
Sodišče je najprej ugotovilo, da je ureditev vračila darila res urejena v 8. poglavju z naslovom Razmerja med razveznima zakoncema po razvezi zakonske zveze. Vendar pa zgolj ta okoliščina, torej umestitev določila v to poglavje drugega dela zakona, ne zadošča za zaključek, da zakonca lahko zahtevata vrnitev daril šele potem, ko je njuna zakonska zveza (pravnomočno) razvezana.
Vrhovno sodišče se je strinjalo tudi z zahtevo po restriktivnem pristopu k uporabi instituta vrnitve oziroma preklica darila po 84. členu ZZZDR, ki je povezan z ustavnopravno problematičnostjo tega določila oziroma potrebo po njegovi razlagi z vso ustrezno ustavno-skladno občutljivostjo. Darila med zakonci in njihovo vračanje ne smejo biti predmet takšne obravnave, ki bi ustavnopravno nedopustno in nesorazmerno posegala v varnost konkretne lastninske pravice. Ob razčlembi 84. člena ZZZDR je poglavitni razlog za darilo v specifični, neobičajno obarvani kavzi, ki odstopa od tipičnega, povprečnega darilnega namena in se nanaša na vero v dosmrtno ljubezen, ki naj bi se naknadno izjalovila v okoliščinah, ki upravičujejo preklic oziroma zahtevo za vrnitev darila. Čim pa je tako, je zahteva po prenehanju zakonske zveze v njenem formalnem pomenu (njeni razvezi s sodno odločbo) kot pogoju, ki šele daje podlago za tožbo za vrnitev darila, lahko vprašljiva.
Sodišče je tako odločalo, ali ima zakonec pravico terjati vrnitev darila po 84. členu ZZZDR že po razpadu njegove življenjske skupnosti z drugim zakoncem, torej tedaj, ko njuna skupnost izgubi svojo vsebino in smisel, ali pa je za to potrebna tudi (pravnomočna) razveza zakonske zveze, torej formalni akt o njenem prenehanju. Pri tej presoji ne gre za izenačevanje pravnih posledic razmerij med zakonci s tistimi med zunajzakonskimi partnerji, ampak za pravilno uporabo materialnega prava, konkretno 84. člena ZZZDR.
Zaključek razveznega postopka je zaradi rešitve vprašanj, ki se nanašajo na varstvo, vzgojo, preživljanje in stikov otrok, lahko odmaknjen v negotovo prihodnost. V primerih, ko je tožba oziroma predlog za razvezo že vložen, zato Vrhovno sodišče ne vidi ovir, da zakonca uredita vsa svoja premoženjska razmerja, vključno z vračanjem daril. Ob tem je sodišče poudarilo, da ZZZDR določa, da se morajo darila vrniti v tistem stanju, v katerem so bila v trenutku, ko je nastal vzrok za razvezo (drugi odstavek 84. člen ZZZDR), torej v trenutku, ki sega nazaj v čas pred (pravnomočno) razvezo zakonske zveze. Družinski zakonik (DZ) drugače določa, da se darila vrnejo v stanju, v kakršnem so bila ob vložitvi tožbe za vrnitev darila (tretji odstavek 110. člena DZ), saj naj bi tedaj obdarjenec tudi postal nedobroveren. Če bi moral zakonec kljub že začetemu postopku za razvezo zakonske zveze čakati na pravnomočno odločbo o tem, bi lahko do tedaj, ko bi lahko vložil tožbo zaradi vrnitve darila, poteklo več let in v vmesnem času lahko pride do bistvene spremembe stanja in vrednosti darila. Čakanje na pravnomočnost odločbe o razvezi zakonske zveze se v takem primeru izkaže za nesmiselno.
Vrhovno sodišče je tako zaključilo, da razveza zakonske zveze ni nujno pogoj za vložitev tožbe za vrnitev darila med zakoncema. Sodišči prve in druge stopnje sta zato zmotno presodili sklepčnost tožbe. Na podlagi prvega odstavka 379. člena Zakona o pravdnem postopku je Vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
