Po predlagateljevem mnenju je z jezikovno razlago 1. do 3. člena zakona mogoče ugotoviti, da lahko volilno kampanjo z vidika določb zakona organizira in je za njeno zakonitost odgovorna le oseba, ki je imenovana za organizatorja volilne kampanje. Vendar pa naj bi iz 32. člena zakona izhajalo, da volilni molk zavezuje vsakogar. Glede na to je po mnenju predlagatelja del 32. člena zakona nerazumljiv in pomeni kršitev načela pravne države iz 2. člena Ustave.
Ustavno sodišče je odločilo (odločba U-I-260/19), da prvi odstavek 2. člena, kolikor določa, da se mora volilna kampanja končati najkasneje 24 ur pred dnem glasovanja, in 32. člen Zakona o volilni in referendumski kampanji (Uradni list RS, št. 41/07, 11/11 in 98/13) nista v neskladju z Ustavo.
Zahteva po jasnosti in pomenski določljivosti predpisa ne pomeni, da morajo biti predpisi taki, da jih ne bi bilo treba razlagati. Uporaba predpisov vedno pomeni njihovo razlago, in tako kot vsi drugi predpisi so tudi zakoni predmet razlage. Z vidika pravne varnosti, ki je eno od načel pravne države iz 2. člena Ustave, pa postane predpis sporen takrat, ko s pomočjo razlage ne moremo priti do njegove jasne vsebine, oziroma tedaj, ko se z ustaljenimi metodami razlage ne da ugotoviti vsebine (ne pa že tedaj, ko samo besedilo predpisa ne daje odgovorov na vsa vprašanja, ki se utegnejo pojaviti v praksi).
Vir: Ustavno sodišče RS, 30. maja 2022