Sodba Upravnega sodišča št. II U 44/2015 z dne 18. avgusta 2016 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.
Javna objava osebnih podatkov dejanskih lastnikov pravnih oseb, ki so neplačnice davkov, ni zgolj vrednotno nevtralno razkritje osebnih podatkov, temveč ustvarja vtis oziroma zunanji videz, da gre za osebe, ki so odgovorne za neplačilo davčnega dolga pravne osebe. Razkritje osebnih podatkov povzroča stigmatizacijo teh oseb.
Zaradi stigmatizacije, ki jo povzroča, dodatno pa tudi zato, ker jo povzroča tako, da generalizira, tipizira in pavšalizira, ima obravnavani poseg v informacijsko zasebnost posebej poudarjen pomen in težo. K teži posega dodatno prispeva dejstvo, da posameznikov ne stigmatizira zgolj kot odgovornih za neplačilo davka pravne osebe v času, ko so že bili njeni dejanski lastniki, temveč tudi za čas pred tem, za kar ni nobenega vsebinskega, vrednotnega razloga. Teža posega v pravico iz prvega odstavka 38. člena Ustave je torej jasna in izrazita.
Koristi izpodbijanega ukrepa so v pomembnem obsegu odvisne od okoliščine, ali je pravna oseba objektivno sposobna poravnati svoj davčni dolg. Če ga je, bo ukrep vsekakor lahko učinkovito silil dejanske lastnike pravne osebe v to, da poskrbijo, da bo pravna oseba svoj davčni dolg čim prej in v celoti poravnala. Vendar po drugi strani ni mogoče spregledati, da bo v takih primerih praviloma uspešna tudi prisilna izterjava davčnega dolga, ki se mora začeti, čim davek ni plačan v predpisanih rokih. Koristi ukrepa bodo torej predvsem v hitrosti priliva zneskov iz naslova davkov v proračun in ne v višini prilivov.
Če pravna oseba ni sposobna poplačati davčnega dolga, so pozitivni učinki izpodbijanega ukrepa vprašljivi tako v časovnem kot v zneskovnem pogledu. V primerih, ko je zoper pravno osebo začet stečajni postopek, pa je spodbujanje dejanskih lastnikov takih pravnih oseb, da zagotovijo pravočasno in pravilno plačilo davkov, praviloma obsojeno na neuspeh. Koristi, ki jih izpodbijani ukrep prinaša zaradi svojih generalno-preventivnih učinkov (na posameznike), so nedoločne in nejasne.
Glede na jasno in izrazito težo posledic izpodbijanega ukrepa na eni strani ter omejene, nedoločne in nejasne koristi ukrepa na drugi strani Ustavno sodišče zaključuje, da izpodbijana ureditev ne prestane testa sorazmernosti v ožjem pomenu in je zato v neskladju s prvim odstavkom 38. člena Ustave.
Vir: Ustavno sodišče RS, 8. april 2022
