Ministrstvo za okolje in prostor v zvezi z navedbami v medijih, da ima Zakon o varstvu okolja (ZVO-2) lastnost tehničnega predpisa, ki ga je treba pred sprejetjem notificirati pri Evropski Komisiji, ker »ureja področje ravnanja z odpadki in ureja sistem proizvajalčeve razširjene odgovornosti«, pojasnjuje, da ureditev teh področij v ZVO-2 predstavlja prenos zahtev iz Direktive o odpadkih, obveznost notifikacije pa se ne nanaša na predpise, s katerimi se prenašajo določbe evropskih direktiv.
Direktiva 2015/1535 namreč v 7.1(a) členu določa, da se določbe glede notifikacije ne uporabljajo za tiste zakone in predpise, s katerimi države članice postopajo skladno z zavezujočimi akti Evropske unije, katerih posledica je sprejetje tehničnih specifikacij ali pravil o storitvah.
Namen notifikacije je vzpostavitev neoviranega in pravilnega delovanja notranjega trga proizvodov in storitev, ki se izvajajo s profitnim namenom in s katerimi bi se lahko na neprimeren način poseglo v skupni evropski trg – postopek notifikacije pa zagotavlja odpravo in uravnavo neprimernih posegov v skupni evropski trg.
V zvezi s poudarkom v omenjenem članku, da bi bilo treba notificirati najmanj proizvajalčevo razširjeno odgovornost, ki jo uvaja ZVO-2, pa odgovarjamo, da poleg omenjenega dejstva, da gre za prenos zahtev iz Direktive o odpadkih (2008/98/ES), namen ureditve sistema proizvajalčeve razširjene odgovornosti ni komercialno trženje proizvodov in storitev ter tudi ne poslovanje organizacije z namenom pridobivanja dobička, temveč doseganje okoljskih ciljev glede recikliranja odpadkov z uravnavanjem stroškov in prihodkov na način, da bo delovanje organizacije neprofitno oziroma nepridobitno, zato ne bo šlo za poseganje v skupni evropski trg.
Slika je simbolična | Avtor Pixabay
