Skupina poslancev je zahtevala presojo ustavnosti tretjega in sedmega odstavka 148. člena ter 149.b, 149.c, 149.č, 150.a, 156. člena in druge povedi prvega odstavka 216. člena > Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Ustavno sodišče je v tej delni odločbi odločilo o ustavnosti druge povedi prvega odstavka 216. člena ZKP, ki ureja hišno preiskavo ob navzočnosti pooblaščenca, ki ga po uradni dolžnosti imenuje sodišče izmed odvetnikov, če tisti, čigar stanovanje ali prostor se preiskuje, ali njegov zastopnik ni dosegljiv, pri čemer hišno preiskavo opravi preiskovalni sodnik. Že s sklepom št. U-I-144/19 z dne 9. 10. 2019 (Uradni list RS, št. 66/19) je do svoje končne odločitve začasno zadržalo izvrševanje izpodbijane določbe.
Predlagatelj je izpodbijal navedeno določbo ZKP tako zaradi nesorazmernosti posega v pravico do nedotakljivosti stanovanja iz prvega odstavka 36. člena Ustave in iz 8. člena EKČP kot tudi zaradi njenega neskladja z načelom jasnosti in pomenske določljivosti iz 2. člena Ustave.
Po tretjem odstavku 36. člena Ustave ima pravico do navzočnosti pri hišni preiskavi tisti, čigar prostori se preiskujejo, ali njegov zastopnik. Ustavno sodišče je ugotovilo, da pojma “njegov zastopnik” iz tretjega odstavka 36. člena Ustave, ki se nanaša na zastopnika tistega, čigar stanovanje ali prostor se preiskuje, ni mogoče razlagati tako ozko, da bi zajemal samo zastopnika, postavljenega na podlagi predhodno izražene volje zastopanega.
Kljub morebiti drugačnemu namenu zakonodajalca je Ustavno sodišče pojem nedosegljivosti iz izpodbijane določbe razlagalo zgolj kot fizično in komunikacijsko nedosegljivost imetnika in zastopnika, imenovanega po imetnikovi volji. Zato je tudi svojo presojo zamejilo na ta primer. Tako se ni opredeljevalo do vprašanj, ki se nanašajo na ravnanje imetnika (oziroma po njegovi volji imenovanega zastopnika) po tem, ko je bil obveščen o izvedbi hišne preiskave, pa naj gre za morebitno izogibanje organom kazenskega pregona ali za vprašanje imetnikove (ali zastopnikove) odpovedi jamstvu iz tretjega odstavka 36. člena Ustave.
Ker hišno preiskavo običajno izvršuje policija na podlagi pisne sodne odredbe, izdane na obrazložen pisni predlog državnega tožilca, bo imetnikovo nedosegljivost praviloma zaznala policija na kraju hišne preiskave in ga bo skušala izslediti na podlagi podatkov o imetnikovih kontaktnih podatkih, delovnem mestu, morebitnih drugih bivališčih itd. V ugotavljanje, kje je imetnik oziroma kako vzpostaviti stik z njim, da bo lahko uveljavljal jamstvo iz tretjega odstavka 36. člena Ustave, mora država vložiti razumne napore oziroma izkazati razumno skrbnost. Dolžnost po tretjem odstavku 36. člena Ustave je tako izpolnjena, če se na podlagi razumnih poizvedb ugotovi, da imetnik ali po njegovi volji imenovani zastopnik nista dosegljiva. Za izpolnitev tega standarda ne zadoščajo neobrazložena ter dokazno nepodprta stališča organov odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj o tem, da so poskušali doseči imetnika in po njegovi volji imenovanega zastopnika, prav tako so prepovedane zlorabe oziroma hišne preiskave, časovno tempirane v obdobju, za katero je znano, da imetnika ni doma.
Le sodišče je lahko tisto, ki glede na okoliščine vsakokratnega primera ob standardu razumne skrbnosti ugotovi, ali sta imetnik in po njegovi volji imenovani zastopnik nedosegljiva, in imenuje zastopnika po uradni dolžnosti. Za izpolnitev standarda razumne skrbnosti v konkretnem primeru zadošča, da predlog za postavitev zastopnika po uradni dolžnosti vsebuje navedbe in dokazila, ki dokumentirajo, dokazujejo ter omogočajo sledljivost ravnanja in aktivnosti policije in državnega tožilstva v smeri iskanja imetnika in po njegovi volji imenovanega zastopnika oziroma izkazujejo izpolnitev dolžnega ravnanja policije in državnega tožilca. Ta standard zahteva, da sta ugotovitev, da sta imetnik in po njegovi volji imenovani zastopnik nedosegljiva, ter odločitev, da se imetniku iz tega razloga postavi zastopnik po uradni dolžnosti, pisni in obrazloženi. Navedeno preprečuje, da bi izpolnjenost pogojev za izvedbo hišne preiskave brez navzočnosti imetnika ali po njegovi volji imenovanega zastopnika ugotavljal organ odkrivanja ali pregona kaznivih dejan, in da bi tak organ določil, kdo bo tak zastopnik v konkretnem primeru.
Ustavno sodišče je ugotovilo, da tretji odstavek 36. člena Ustave pod pogoji, navedenimi v tej odločbi, sodišču omogoča, da subsidiarno in izjemoma imenuje zastopnika po uradni dolžnosti nedosegljivemu imetniku, če je bila njemu in po njegovi volji imenovanemu zastopniku dana razumna možnost seznanitve s hišno preiskavo.
Hkrati je ugotovilo, da iz vsebine izpodbijane določbe izhaja, da je izpodbijano določbo ZKP v povezavi z ostalimi določbami ZKP mogoče ustavnoskladno razlagati tako, da so spoštovane zahteve, ki izhajajo iz tretjega odstavka 36. člena Ustave. Zato je odločilo, da druga poved prvega odstavka 216. člena ZKP ni v neskladju z Ustavo.
