Vrhovno sodišče ni pristojno za opravljanje tovrstnih analiz in za opredeljevanje do zastavljenega vprašanja, pa tudi sicer ni prav nobene pravne podlage, ki bi državnem zboru in njegovim telesom omogočala postavljanje tovrstnih zahtevkov Vrhovnemu sodišču.
Glede na okoliščino, da je po skoraj dveh mesecih nenehnega problematiziranja izobrazbe vrhovnega sodnika svetnika Branka Masleše v nekaterih medijih to temo obravnaval celo organ zakonodajne veje oblasti, smo na Vrhovnem sodišču RS ocenili, da je treba odbor za pravosodje in ostalo zainteresirano javnost dodatno obvestiti o stališču Vrhovnega sodišča do tega vprašanja.
Vrhovno sodišče ni imelo nobenega razloga za dodatno preverjanje sodnikove izobrazbe in strokovne usposobljenosti, saj je bila to naloga in dolžnost pristojnih državnih organov, ki so odločali o izvolitvi posameznega sodnika v sodniško funkcijo, tako tudi ob ponovni izvolitvi vsakega sodnika v samostojni Republiki Sloveniji v trajni sodniški mandat, po sprejemu nove sodniške zakonodaje v letu 1994 (Zakona o sodiščih in Zakona o sodniški službi, ZSS, Uradni list RS, št. 19/1994). Po takratnih določbah 15. člena ZSS je prosta sodniška mesta razpisalo ministrstvo, pristojno za pravosodje, zbiralo prijave kandidatov in opravilo tudi prvi pregled popolnosti posamezne prijave ter imelo možnost nepopolne prijave tudi zavreči. Popolne prijave je ministrstvo, pristojno za pravosodje, posredovalo pristojnemu personalnemu svetu sodišča, pri katerem je bilo razpisano prosto sodniško mesto. Personalni svet je oblikoval mnenje o kandidatih, to obrazložil in celoten spis nato vrnil ministrstvu, pristojnemu za pravosodje, ki je o kandidatih oblikovalo še svoje mnenje in zatem celotno gradivo posredovalo v nadaljnji postopek sodnemu svetu. Po preučitvi celotnega gradiva, za katero je imel sodni svet možnost zahtevati tudi njegovo dopolnitev (18. člen ZSS), se je sodni svet odločil o izbiri kandidata, ki ga je predlagal v izvolitev Državnemu zboru oziroma ga imenoval na sodniški položaj.
V izvolitev državnemu zboru je sodni svet predlagal kandidata, ki še ni bil (pred tem) izvoljen v trajno sodniško funkcijo. Na podlagi prehodnih in končnih določb ZSS, konkretno 101. člena, je imel vsak sodnik, ki je ob uveljavitvi ZSS opravljal sodniško funkcijo na rednih sodiščih in sodiščih združenega dela, pravico pred iztekom svojega mandata (op.: ki je bil do tedaj omejen), prijaviti kandidaturo na sodniško mesto, ki ga je zasedal, za izvolitev v sodniško funkcijo po določbah tega zakona (torej v trajno sodniško funkcijo). Tudi to kandidaturo je bilo treba prijaviti ministrstvu, pristojnemu za pravosodje, ki je nato objavilo razpis za to mesto, saj se je štelo, da je to mesto prosto. Postopek je v nadaljevanju potekal enako kot zgoraj navedeno, z izrecno določbo v 104. členu ZSS, da je treba za sodnike iz prvega odstavka 101. člena izdelati oceno sodniškega dela.
V tej zvezi je treba izpostaviti še določbo 8. člena Ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije, ki je v prvem odstavku določala, da sodniki ustavnega sodišča, sodišč in javni tožilci opravljajo funkcijo do izteka mandatne dobe, za katero so bili izvoljeni ali imenovani. V tretjem odstavku 8. člena istega ustavnega zakona pa je bilo določeno, da se sodnikom rednih sodišč in sodišč združenega dela ter javnim tožilcem, ki jim bo mandat potekel pred uveljavitvijo novih predpisov o ureditvi sodišč in državnega tožilstva, mandat podaljša in jim preneha v šestih mesecih po uveljavitvi novih predpisov. Na tej podlagi je ZSS v 103. členu določil, da se za ta sodniška mesta razpišejo prosta sodniška mesta pet mesecev pred iztekom mandata teh sodnikov.
To so bile torej pravne podlage za prehod sodnikov v trajno sodniško funkcijo po novi sodniški zakonodaji iz leta 1994. Ob tem pa je treba poudariti, da je 105. člena ZSS v prvem odstavku določal, da je z opravljanjem sodniške funkcije po določbah tega zakona izenačeno opravljanje sodniške funkcije po dosedanjih predpisih; v drugem odstavku pa je določal, da je pogoj iz 4. točke prvega odstavka 8. člena ZSS (torej, da ima v RS pridobljen strokovni naziv diplomirani pravnik ali v RS nostrificirano v tujini pridobljeno diplomo pravne fakultete) izpolnjeval tudi, kdor je pred 25. junijem 1991 pridobil strokovni naslov diplomirani pravnik v kateri od republik bivše SFRJ; in v tretjem odstavku, da se šteje, da izpolnjuje pogoj iz 5. točke prvega odstavka 8. člena ZSS (torej, da je opravil pravniški državni izpit), kdor ima opravljen pravosodni izpit ali drug izpit, ki je po zakonu izenačen s pravosodnim izpitom.
Glede na navedene povzetke relevantnih predpisov za zasedbo sodniških mest, ki so veljali v RS v času prehajanja sodnikov na vseh slovenskih sodiščih v trajni sodniški mandat (skladno z določbo prvega odstavka 129. člena Ustave RS), je razvidno, da Vrhovno sodišče pri teh postopkih ni imelo nobenih pristojnosti. Te so bile jasno razmejene na ministrstvo, pristojno za pravosodje, sodni svet in državni zbor, ki je opravil zadnji in najpomembnejši akt - izvolitev posameznega kandidata v trajno sodniško funkcijo. Zato Vrhovno sodišče pri zasedbi sodniških mest na Vrhovnem sodišču, niti pri, v medijih izpostavljenem vrhovnem sodniku svetniku Branku Masleši, ne vidi nobenih utemeljenih razlogov za preverjanje izpolnjevanja pogojev za zasedbo konkretnih sodniških mest. To je bila naloga pristojnih državnih institucij v času kandidiranja posameznih sodnikov v trajno sodniško funkcijo in dodatno pri vrhovnih sodnikih v času njihovega kandidiranja na prosto sodniško mesto vrhovnega sodnika na Vrhovnem sodišču.
Vrhovno sodišče se glede na vse navedeno ne namerava več odzivati na verigo sejanja dvomov v avtentičnost izkazane dokumentacije o ustreznosti izobrazbe konkretnega sodnika ter s tem v zvezi na poskuse izkrivljene interpretacije sodniške in druge zakonodaje, ki je sicer predstavljala legitimno podlago za zasedbo vseh sodniških mest v RS. Žal je ta spin dosegel tudi Odbor za pravosodje Državnega zbora, ki je pred dnevi na svoji seji obravnaval tudi to tematiko, očitno izhajajoč pri tem iz medijsko navrženih dvomov, sumničenj in ponavljajočih se insinuacij, ne da bi najprej, če že smatra za potrebno, opravil pregled korektnosti, pravilnosti in zakonitosti opravljenega dela Državnega zbora samega v postopkih izvolitev posameznih sodnikov. Ob takem ravnanju organa Državnega zbora je v polni meri asistiral še eden od vrhovnih sodnikov, posebej vabljen na navedeno sejo in je zato treba jasno povedati, da ta sodnik ni govoril v imenu Vrhovnega sodišča, za svoj nastop ni imel mandat Vrhovnega sodišča in se zato ta institucija od njegovih navedb izrecno ograjuje.
Vir: Vrhovno sodišče RS, 14. februarja 2022
