Izpodbijana določba ZPP, ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), določa, da je treba tožbo, če pooblaščenec za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji ni imenovan v roku, ki ga določi sodišče, zavreči. Gre za primere, ko mora tožeča stranka ali njen zakoniti zastopnik, ki je v tujini, pa nima pooblaščenca v Republiki Sloveniji, v skladu s 146. členom ZPP ob vložitvi tožbe imenovati pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. Predlagatelj meni, da izpodbijana določba pretirano formalistično posega v pravico do sodnega varstva in je zato v neskladju s 23. členom Ustave in prvim odstavkom 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP).
Ustavno sodišče je presodilo, da sankcija zavrženja tožbe v obravnavanem primeru, kolikor se nanaša na upravni spor zoper odločitev Sklada Republike Slovenije za nasledstvo v postopku verifikacije neizplačane stare devizne vloge na podlagi ZNISESČP, pomeni poseg v pravico do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave) in v pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave) tožeče stranke. Ob ugotovitvi, da so cilji izpodbijane določbe ustavno dopustni, je Ustavno sodišče na podlagi strogega testa sorazmernosti ocenilo, da je obravnavani poseg sicer primeren in nujen, vendar pa ni sorazmeren v ožjem smislu, saj izpodbijana določba pomeni prekomeren poseg v navedeni pravici. Koristi, ki jih prinaša institut imenovanja pooblaščenca za sprejemanje pisanj, po oceni Ustavnega sodišča v danih okoliščinah ne pretehtajo nad težo posega v primeru zavrženja tožbe. Ustavno sodišče je poudarilo, da je treba pri ugotavljanju obstoja sorazmernosti posega s posebno skrbnostjo upoštevati poseben položaj, ki ga imajo postopki po ZNISESČP, in okoliščine, v katerih je bil ta zakon sprejet. Upoštevalo je, da je upravni spor zoper odločitve, sprejete v postopkih verifikacije starih deviznih vlog na podlagi ZNISESČP, namenjen tudi odpravi kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP.
Glede na navedeno je Ustavno sodišče odločilo, da je tretja poved prvega odstavka 146. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 v neskladju s prvim odstavkom 23. člena in 25. členom Ustave, kolikor se nanaša na upravni spor zoper odločitev Sklada Republike Slovenije za nasledstvo v postopku verifikacije neizplačane stare devizne vloge na podlagi ZNISESČP. Ker razveljavitev izpodbijane določbe ni bila mogoča, je Ustavno sodišče sprejelo ugotovitveno odločbo in zakonodajalcu naložilo odpravo ugotovljene protiustavnosti, kar lahko ta stori tudi v drugem ustreznem oziroma specialnem zakonu (na primer v ZNISESČP). Do odprave ugotovljene protiustavnosti pa se vročanje pisanj v upravnih sporih v zvezi s postopki verifikacije neizplačane stare devizne vloge na podlagi ZNISESČP, če tožeča stranka ali njen zakoniti zastopnik po pozivu sodišča v določenem roku ne imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj, opravlja po diplomatski poti, če ni v mednarodni pogodbi drugače določeno.
Vir: Ustavno sodišče RS, 4. januar 2022
Foto: STA
