Vlada je vse odločitve glede imenovanja evropskih delegiranih tožilcev iz Slovenije sprejela v okviru svojih zakonskih pristojnosti in v okviru zakonsko predpisanega nacionalnega dela postopka imenovanja. Kot doslej si bo še naprej prizadevala za hitro in uspešno izvedbo postopka imenovanja.
Različne izjave in pozivi, ki v zadnjem času vse intenzivneje prihajajo tako s strani Evropske komisije kot tudi drugih evropskih in domačih organizacij oziroma poklicnih združenj, ne morejo in ne smejo vplivati na odločanje o teh pomembnih kadrovskih odločitvah na način, da bi bile odločitve v nasprotju z veljavno evropsko oziroma nacionalno zakonodajo.
V skladu z Uredbo Sveta EU bo tudi sicer celoten postopek imenovanja dveh evropskih delegiranih tožilcev uspešno zaključen šele po zaključku evropskega dela postopka, in sicer ko bo kolegij Evropskega javnega tožilstva na predlog evropske glavne tožilke imenoval državna tožilca, ki bosta izkazovala nedvomno neodvisnost, imela vse potrebne kvalifikacije in ustrezne praktične izkušnje s slovenskim pravnim sistemom.
Vlada Republike Slovenije (v nadaljevanju Vlada) se zaveda težav, ki so jih pretekle vlade imele z izvedbo evropskega dela postopkov imenovanja na sodne funkcije Evropske unije. Posledice tega so bila številna neuspešna zaslišanja slovenskih kandidatov za sodnika Sodišča Evropske Unije pred Odborom 255. Zaporedni način predlaganja kandidatov je de facto znatno upočasnil postopek imenovanja teh sodnikov.
Zaradi povedanega Vlada pozdravlja postopek izbire evropskega tožilca, ki je temeljil na vzporednem načinu predlaganja kandidatov, tako da so bile države članice pristojnemu Odboru že v osnovi dolžne predložiti listo treh kandidatov. Tudi Zakon o državnem tožilstvu je leta 2019 določil, da se javni poziv kandidatom k vložitvi kandidatur za evropske delegirane tožilce šteje za uspešnega le pod pogojem, če lahko Državnotožilski svet na njegovi podlagi oblikuje listo trikrat večjega števila kandidatov od števila razpisanih mest. Uporaba tega pravila se Vladi zdi smiselna tako z vidika poudarjene zahteve po strokovnosti evropskega delegiranega tožilca kot z vidika postopkovne učinkovitosti. Z vzpostavitvijo zakonske domneve neuspešnega poziva namreč Ministrstvu za pravosodje omogoča, da kar najhitreje ponovi poziv k vložitvi kandidatur, če na podlagi prvega poziva zaradi pomanjkanja zadostnega števila strokovno ustreznih kandidatov ni mogoče oblikovati pravno učinkujočega predloga. Če torej z javnim razpisom ni zagotovljen zakonsko zahtevan kriterij ustreznega števila strokovnih kandidatov, se torej javni razpis že po zakonu šteje za neuspešnega, zaradi česar je Ministrstvo za pravosodje dolžno objaviti nov razpis.
Ob upoštevanju navedenega je bilo že iz naslova vladnega gradiva, ki ga je po prvem javnem pozivu v vladno proceduro vložilo Ministrstvo za pravosodje, očitno, da Državnotožilski svet kljub izrecni zakonski zahtevi ni zbral trikratnega števila strokovno usposobljenih kandidatov. Glede na izrecno zakonsko določbo je bil torej že sam javni poziv k vložitvi kandidatur za imenovanje dveh evropskih delegiranih tožilcev neuspešen. Na njegovi podlagi pripravljen predlog Državnotožilskega sveta za imenovanje dveh evropskih delegiranih tožilcev tako ni imel veljavnih pravnih učinkov in ga ne bi bilo mogoče predložiti Evropskemu javnemu tožilstvu. Zato se je vlada odločila, da se s posredovanim predlogom Državnotožilskega sveta ne bo seznanila. O tem je v okviru notranjeposlovnega razmerja obvestila Ministrstvo za pravosodje in mu naložila izvedbo novega javnega poziva.
Ko bodo nosilci izvedbe prvih faz postopka imenovanja evropskih delegiranih tožilcev zakonito izpeljali prve faze postopka, bo svoj del naloge v okviru pristojnosti izvedla tudi vlada in se bo seznanila s predlagano listo kandidatov za evropska delegirana tožilca.
Z opisanim postopkom imenovanja dveh evropskih delegiranih tožilcev pa ne gre zamenjevati upravnega spora, ki sta ga sprožila tožilca Tanja Frank Eler in Matej Oštir zoper sklep vlade, da se ne bo seznanila s pravno neučinkujočim predlogom Državnotožilskega sveta. Ta ločeni postopek se je končal s sodbo, s katero je Upravno sodišče navedeni sklep vlade odpravilo in zadevo vrnilo vladi v ponoven postopek. Vendar pa tega ločenega postopka po naravi stvari ni več mogoče obuditi, saj je Ministrstvo za pravosodje julija letos objavilo nov javni poziv, ki je nadomestil prvi javni poziv. Na ponovljeni razpis sta se po lastnih navedbah prijavila tudi tožnika v upravnem sporu.
Ker je bil po zakonu neuspešni prvi javni poziv konzumiran z objavo drugega javnega poziva, izreka sodbe Upravnega sodišča, ki vladi nalaga izvedbo ponovljenega postopka izdaje sklepa o neseznanitvi s pravno neučinkujočim predlogom Državnotožilskega sveta ni mogoče izvršiti. Namen Upravnega sodišča, v kolikor slednje želi doseči ponovitev celotnega postopka imenovanja evropskih delegiranih tožilcev, pa je mogoče doseči z objavo novega javnega poziva, kar je vlada že naložila Ministrstvu za pravosodje. Vlada bo prav tako spoštovala obrazložitev Upravnega sodišča, ki je vladi v postopku imenovanja evropskih delegiranih tožilcev priznala aktivno vlogo. Upravno sodišče je namreč odločilo, da bo seznanitev vlade z veljavnim predlogom Državnotožilskega sveta, ki bo sledil uspešnemu javnemu pozivu, ko bo do njega prišlo, pomenila tudi odločanje o pravnih koristih prijavljenih kandidatov.
Neodvisnost in strokovnost sta pogoja, ki sta in morata tudi v bodoče ostati temeljna kriterija pri izboru evropskih delegiranih tožilcev. Le tako bo zagotovljena neodvisnost Evropskega javnega tožilstva in Uredba Sveta EU ne bo le mrtva črka na papirju. Uredba od evropskih institucij tudi zahteva, da spoštujejo neodvisnost Evropskega javnega tožilstva in ne smejo vplivati nanj pri opravljanju njegovih nalog. Vedno intenzivnejši pritiski Evropske komisije, ki kot edino mogočo rešitev vidi v imenovanju kandidatov iz prvega javnega razpisa, v tem duhu niso korak v tej smeri. Ne glede na povedano Vlada upa, da bo tretji javni poziv kljub negativni medijski kampanji uspešen in tudi sama vabi k prijavi vse državne tožilce, ki izpolnjujejo zahtevana pogoja neodvisnosti in strokovnosti.
