Ustavni sodniki so poudarili, da sicer zakonska ureditev zbiranja in hrambe dokazov ne sme biti tako restriktivna, da bi nesorazmerno ovirala kazenski pregon in s tem posegla v pravico drugih do varnosti. A vendarle izpodbijani zakonski ureditvi glede dvoletnega roka hrambe podatkov, pridobljenih s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, ni mogoče očitati, da je v vseh primerih določala prekratek rok hrambe.
Bi pa zakon moral po mnenju ustavnih sodnikov ustrezno obravnavati primere, ko državni tožilec v dveh letih po koncu izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov zahteve za začetek kazenskega postopka ni vložil zaradi "objektivnih ovir". Ker zakon za te primere ni predvidel posebne ureditve, je po presoji ustavnega sodišča nesorazmerno posegel v pravico drugih do varnosti.
Ustavno sodišče tako v danes objavljeni odločbi med drugim pojasnjuje, da se odločitev glede zakona o kazenskem postopku izvrši tako, da preiskovalni sodnik v zadevah, v katerih se je dveletni rok iztekel med 5. januarjem in 19. julijem 2019, pa državni tožilec v tem roku ni izjavil, da ne bo začel kazenskega pregona, niti ni začel kazenskega pregona, na predlog državnega tožilca presodi, ali so obstajale objektivne okoliščine, ki so preprečevale, da bi državni tožilec začel pregon. V primeru, da so takšne okoliščine obstajale, preiskovalni sodnik rok hrambe gradiva s sklepom podaljša, vendar največ za dve leti, napotuje ustavno sodišče.
V ta rok se po pojasnilih ustavnega sodišča ne všteva čas, v katerem je bilo gradivo na podlagi sklepa ustavnega sodišča iz leta 2018 zapečateno. "Če objektivne ovire za začetek kazenskega pregona v roku dveh let od izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov niso obstajale ali če državni tožilec v roku 30 dni od objave te odločbe v uradnem listu ne poda predloga za podaljšanje hrambe gradiva, se gradivo uniči. Do izteka roka za podajo predloga oziroma pravnomočne odločitve sodišča o predlogu ostane gradivo zapečateno," še napotuje ustavno sodišče.
V danes objavljeni odločbi je ustavno sodišče razveljavilo tudi več členov poslovnika državnega zbora, ki se nanašajo na sprejem avtentične razlage zakonov. Določbe poslovnika namreč po ugotovitvah ustavnih sodnikov zakonodajni veji oblasti dajejo možnost, da zakon po tem, ko ga je sprejela, z učinkom za nazaj tudi avtoritativno razlaga in tako posega v ustavno pristojnost sodne in izvršilne veje oblasti.
Posledično je po odločitvi ustavnega sodišča v neskladju z ustavo tudi avtentična razlaga, ki so jo poslanci sprejeli glede 153. in 154. člena zakona o kazenskem postopku, ter presojani deli omenjenih dveh členov zakona o kazenskem postopku glede vsebine, ki jim jo je dala avtentična razlaga.
Kot je izpostavilo ustavno sodišče, avtentična razlaga ne sme spreminjati in dopolnjevati zakona oz. zakonski normi ne sme dati vsebine, ki je ob njeni uveljavitvi ta ni imela. Spremembe in dopolnitve zakonov se namreč smejo sprejemati samo v ustavno določenem zakonodajnem postopku, so poudarili ustavni sodniki.
Zgodba sega v poletje 2017, ko je preiskovalna sodnica na predlog zagovornika ljubljanskega župana Zorana Jankovića odredila izločitev in uničenje dokazov, ki jih je tožilstvo v zadevi farmacevtka pridobilo s prisluškovanjem.
Jankoviću so kriminalisti prisluškovali od 18. aprila 2014 do 18. oktobra 2014, čemur so več kot leto pozneje sledile hišne preiskave, državna tožilka pa je zahtevo za preiskavo zaradi kaznivega dejanja jemanja podkupnine podala 21. marca 2017, torej več kot dve leti po prisluhih. To je preiskovalno sodnico vodilo k omenjenemu sklepu, pri čemer se je sklicevala na 153. in 154. člen zakona o kazenskem postopku ter odločbo ustavnega sodišča.
Da bi preprečili uničenje dokazov in nadaljevanje takšne prakse tolmačenja zakona, so poslanci na predlog NSi 22. novembra 2017 sprejeli avtentično razlago določb zakona o kazenskem postopku, v kateri so zapisali, da je treba dveletni rok razumeti kot zgolj instrukcijski.
Generalni državni tožilec Drago Šketa pa se je že septembra 2017 obrnil še na ustavno sodišče, ki je leta 2018 do končne odločitve zadržalo tisti del zakona o kazenskem postopku, ki ureja uničenje dokazov po dveh letih od njihove pridobitve. In sicer je tedaj odločilo, da se taki dokazi do njihove končne odločitve zapečatijo.
Avgusta 2019 je sicer stopila v veljavo novela zakona o kazenskem postopku, ki je medtem nekoliko redefinirala pravila glede hrambe dokazov, pridobljenih s prikritimi preiskovalnimi ukrepi. In sicer zdaj velja, da se štejejo kot znak, da tožilec namerava nadaljevati kazenski pregon, tudi če predlaga, odredi ali izvede kako aktivnost, ukrep oziroma preiskovalno dejanje, usmerjeno v pregon zoper osumljenca.
Na vrhovnem državnem tožilstvu so za STA pojasnili, da bodo svoje mnenje o zadevi podali, ko se bodo z odločbo uradno seznanili in jo bodo natančno proučili. Tudi na specializiranem državnem tožilstvu so pojasnili, da doslej odločitve še niso preučili, zato je tudi ne morejo komentirati.
