Zagovornik je na pobudo prijavitelja obravnaval domnevno diskriminacijo ljudi z okvaro vida pri dostopu do televizijskih vsebin. Ugotavljal je, ali so pri tem ljudje s senzornimi ovirami diskriminirani na podlagi osebnih okoliščin starosti, invalidnosti in zdravstvenega stanja, so zapisali pri zagovorniku.
V postopku je zagovornik ugotovil, da je glede na veljavno zakonodajo vsebine, namenjene slepim in slabovidnim ter gluhim in naglušnim v njim prilagojenih tehnikah dolžna pripravljati samo RTV Slovenija. Zakonodaja pa ne določa, kolikšen naj bo ta delež in katere vsebine naj bodo tako prilagojene. Pravilnik pristojnega ministrstva, ki bi predpisoval minimalne zahteve na tem področju, bi moral biti sprejet že konec leta 2011, so navedli pri zagovorniku.
Kot so dodali, ustava sicer vsem zagotavlja pravico do obveščenosti, vendar pa to ne pomeni, da bi morali vsi izdajatelji televizijskih programov zagotavljati prilagojeno podajanje vseh vsebin tudi senzorno oviranim. Omejitve pri posredovanju informacij tako niso poseg v pravico do obveščenosti ljudi s senzornimi ovirami, saj lahko ti do informacij dostopajo tudi prek medijev druge vrste.
Zagovornik zato v tem primeru diskriminacije ni ugotovil. Na podlagi ugotovitev med postopkom pa je vladi priporočil, naj za izboljšanje položaja senzorno oviranih oseb odpravi pomanjkljivosti na zakonodajnem področju in za izboljšanje dostopnosti do informacij in televizije zagotovi tudi finančna sredstva.
Sprejme naj ustrezne strategije in pravilnike ter opredeli, kateri mediji so dolžni ustvarjati prilagojene vsebine in v kolikšnem obsegu. Nasploh pa naj vlada prevzame aktivnejšo vlogo pri zagotavljanju dostopnosti televizijskih vsebin tudi za senzorno ovirane, torej za gluhe in naglušne, slabovidne, slepe ter osebe z manjšo okvaro vida ali motnjami branja, še svetujejo pri zagovorniku.
