Ustavno sodišče je odločalo o ustavnosti ureditve iz zakona o duševnem zdravju, ki določa, da oseba, ki je sama ali po svojemu odvetniku vložila predlog za odpust iz psihiatrične bolnišnice ali socialno varstvenega zavoda, pa je bil predlog za odpust zavrnjen, sama nosi stroške postopka.
Ker te stroške predhodno vedno založi sodišče, nezmožnost ali nepripravljenost osebe za njihovo plačilo ne more preprečiti vsebinske odločitve sodišča o dopustnosti nadaljnjega zadrževanja v psihiatrični bolnišnici ali v socialno varstvenem zavodu.
Ker sodišče založi tudi sredstva za obvezno odvetniško zastopanje osebe, ni nevarnosti, da bi oseba v postopku odpusta zaradi neplačevanja ostala brez kvalificirane pravne pomoči. Ustavno sodišče je poleg tega poudarilo, da je socialno šibki osebi na podlagi zakona o brezplačni pravni pomoči zagotovljeno proračunsko pokritje stroškov za pravno pomoč in oprostitev plačila stroškov sodnega postopka.
Ustavno sodišče je zato štelo, da drugi stavek sedmega odstavka 71. člena zakona o duševnem zdravju v delu, ki se nanaša na predlog za odpust, ki ga vloži oseba ali njen odvetnik, v zvezi s prvim stavkom drugega odstavka 51. člena zakona o duševnem zdravju ne posega v človekovo pravico do sodnega varstva osebe, pač pa pomeni način njenega uresničevanja.
Ustavno sodišče je presojo o razumnosti izpodbijane ureditve utemeljilo predvsem s stališčem, da bi ureditev, po kateri bi vse stroške postopkov z neuspešnimi predlogi osebe za odpust vedno dokončno nosila država, ustvarjala motivacijo za večkratno zaporedno vlaganje očitno neutemeljenih predlogov za odpust.
Očitke o kršitvi načela enakosti pred zakonom je ustavno sodišče zavrnilo, ker je zakonodajalec enako obravnaval različne položaje iz razumnih razlogov, stvarno povezanih s predmetom urejanja.
Ljubljana, 02. aprila (STA)
