Prvo sojenje vrhovnim nacističnim voditeljem, imenovano tudi proces proti največjim vojnim zločincem, se je v nemškem Nürnbergu začelo 20. novembra 1945.
Sodišče so oblikovale zmagovalke druge svetovne vojne, Francija, takratna Sovjetska zveza, ZDA in Velika Britanija, predenj pa je stopilo 22 zajetih nacističnih voditeljev zaradi vojnih zločinov v času druge svetovne vojne. Vsi obtoženi so se izrekli za nedolžne.
Za sojenje so se zaveznice - ZDA, Velika Britanija in takratna Sovjetske zveza - ki so se za sojenje glavnim vojnim zločincem odločile že v moskovski deklaraciji 1. novembra 1943, po kateri naj bi glavnim zločincem sodilo mednarodno vojaško sodišče, ostalim pa bi sodili v državah, kjer so zagrešili zločine.
Po vojni so zaveznice skupaj s Francijo v Londonu 8. aprila 1945 ustanovile Mednarodno vojaško sodišče v Nürnbergu. K temu, t. i. londonskemu sporazumu, je nato pristopilo še 19 držav, med njimi tedanja Jugoslavija. Nürnberško sodišče so sestavljali štirje sodniki in štirje namestniki, po eden iz vsake od štirih zaveznic, glavni tožilec pa je bil Američan Robert H. Jackson.
Pristojnost nürnberškega sodišča je bila omejena na tri kategorije kaznivih dejanj, ki so jih storile "osebe, ki so delovale v interesu evropskih držav sil osi": na zločine proti miru, vojne zločine in zločine proti človečnosti.
V sklopu nürnberških procesov je potekalo glavno sojenje ter še 12 t. i. nadaljevalnih procesov, ki so jih pripravili pred ameriškim vojaškim sodiščem v nürnberški sodni palači. Trajali so do 14. aprila 1949, na njih pa so sodili odgovornim v Tretjem rajhu.
Glavni sodni proces je trajal skoraj leto dni, do 1. oktobra 1946, ko je bilo dvanajst predstavnikov nacističnega režima obsojenih na smrt z obešanjem.
Med njimi so bili rajhsmaršal Hermann Göring, notranji minister Wilhelm Frick, ideolog Alfred Rosenberg in zunanji minister Joachim von Ribbentrop. Tesen sodelavec Adolfa Hitlerja Martin Bormann je bil obsojen na smrt, a v odsotnosti - kasneje se je izkazalo, da je leta 1945 storil samomor. Göring je dan pred načrtovano usmrtitvijo storil samomor s cianidom. 16. oktobra 1946 so obesili deset obsojenih.
Trije obtoženi so prejeli dosmrtne zaporne kazni, štirje pa med deset in dvajset let zapora. Trije obtoženi so bili oproščeni. Dolga leta je bil po poročanju nemške tiskovne agencije dpa edini in zadnji zapornik Hitlerjev namestnik Rudolf Hess, ki se je obesil leta 1987, star 93 let.
Pomembna novost, ki jo je vpeljalo nürnberško sodišče, je bila osebna odgovornost za zločine in izključitev sklicevanja na ukaze nadrejenih, prav tako pa sklicevanje na uradni položaj ni bilo več okoliščina za imuniteto pred kazensko odgovornostjo.
Prvič v zgodovini so tako lahko na zatožno klop postavili tudi voditelje države, ki so načrtovali, izvajali in ukazali zločine v imenu države. Dotlej so namreč po izgubljenih vojnah odgovornost nosile zgolj države in narodi, ne pa tudi njihovi voditelji.
Poleg sojenja in kaznovanja posameznikov je bilo nürnberško sodišče pristojno tudi za razglasitev določenih skupin ali organizacij za kriminalne. To je omogočilo kazenski pregon številnih posameznikov zgolj zaradi njihovega članstva v takih organizacijah, kot sta bili na primer nacistična stranka NSDAP ali enote SS in gestapo.
Nürnberški procesi so vplivali na nastanek konvencije proti genocidu, deklaracije ZN o človekovih pravicah, nürnberških načel in ženevske konvencije vojnega prava. Procesi so sprožili tudi pozive k ustanovitvi stalnega mednarodnega kriminalnega sodišča in hkrati poželi številne kritike.
Načela z nürnberških procesov so uporabili tudi na sojenju japonskim vojnim zločincem v Tokiu, postala so temelj vseh drugih mednarodnih kazenskih sodišč, od ad hoc mednarodnih sodišč za vojne zločine na ozemlju nekdanje Jugoslavije in v Ruandi do Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC), ki naj bi kot stalno sodišče bdelo nad hudimi kršitvami mednarodnega humanitarnega prava.
Sojenje v Nürnbergu je bilo tarča številnih kritik; od očitkov, da gre za sodišče zmagovalcev nad poraženci, do opozoril, da so bila kršena osnovna pravna načela zakonitosti, ker je šlo za retroaktivno sojenje za dejanja, ki so bila kot kazniva določena šele, ko so bila storjena.
Kritike so imele tudi zrno soli, saj na zatožno klop niso nikoli postavili storilcev iz zavezniških držav, ki bi jim prav tako lahko sodili. Za najbolj v nebo vpijoč primer velja uporaba atomske bombe nad Hirošimo in Nagasakijem.
