Pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici je v teku kazenski postopek zoper obdolženo N. F. zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, kaznivega dejanja goljufije in kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin.
Predsednica senata okrožnega sodišča v Novi Gorici je podala predlog za prenos krajevne pristojnosti, pri čemer kot tehtne razloge za prenos krajevne pristojnosti na podlagi prvega odstavka 35. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) navaja:
- letni razpored dela Okrožnega sodišča v Novi Gorici, na podlagi katerega se v letu 2020 nove kazenske zadeve dodeljujejo samo višjima sodnikoma Darinki Kogoj in Igorju Majniku ter njej v razmerju 1:1:5;
- navaja, da omenjena višja sodnika rešujeta obsežne in kompleksne zadeve, da sta oba starejša od šestdeset let, pri čemer je višja sodnica Kogojeva tik pred upokojitvijo. Sojenja v obravnavani zadevi, ob pripadu ostalih kazenskih zadev zato ne bi bilo mogoče izpeljati v razumnem roku, zastalo pa bi tudi reševanje ostalih zadev;
- predlagateljica je tudi predsednica Okrajnega sodišča v Tolminu, kjer rešuje vse kazenske in polovico zapuščinskih zadev;
- obravnavana zadeva je zelo obsežna, poleg te pa rešuje še eno obsežno, tako da njuno reševanje upočasnjuje delo na ostalih zadevah.
Na podlagi navedenega je predlagateljica predlagala določitev drugega stvarno pristojnega sodišča z več zaposlenimi sodniki.
Vrhovno sodišče je s sklepom opr. št. I Kr 495/2015 z dne 16. julija 2020 uvodoma opozorilo, da lahko skupno neposredno višje sodišče skladno s prvim odstavkom 35. člena ZKP za postopek določi drugo stvarno pristojno sodišče na svojem območju, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Po ustaljeni sodni praksi je krajevno pristojnost mogoče prenesti le izjemoma, če so za to podani tehtni razlogi, saj je določitev kriterijev za krajevno pristojnost v rokah zakonodajalca.
Vrhovno sodišče meni, da predlagateljičini argumenti ne utemeljujejo prenosa krajevne pristojnosti. Iz njenih navedb je mogoče neposredno razbrati, da na Okrožnem sodišču v Novi Gorici ni edina sodnica kazenskega oddelka in poleg nje sodita v novo pripadlih kazenskih zadevah še dva višja sodnika, na oddelku pa sodi še en višji sodnik. Skupaj na tem sodišču sodniško funkcijo opravlja enajst sodnikov. Že na podlagi takšne številčne sestave sodnikov omenjenega sodišča ni mogoče utemeljeno sklepati na bojazen, da bi prišlo do pomanjkanja (kazenskih) sodnikov, ki bi terjalo prenos krajevne pristojnosti v konkretni kazenski zadevi.
Predlagateljica izpostavlja preobremenjenost pri delu, tako lastno, kot ostalih dveh sodniških kolegov, ter njuno starost, zaradi katere se bo njena sodniška kolegica kmalu upokojila. Prav tako utemeljuje prenos krajevne pristojnosti z namenom preprečitve morebitnih sodnih zaostankov. Vrhovno sodišče odgovarja, da izpostavljenih okoliščin ne more reševati institut prenosa krajevne pristojnosti. Gre za problematiko, ki je v domeni sodne uprave in se jo rešuje na primer s spremembo letnega razporeda dela sodnikov na posameznem sodišču ali z dodelitvami sodnikov za sojenje v konkretnih zadevah z drugih sodišč ob upoštevanju pogojev, ki jih nalaga Zakon o sodniški službi (ZSS). Ni pa dopustno uporabiti instituta prenosa krajevne pristojnosti zaradi preobremenjenosti sodnikov posameznega sodišča, zaradi preprečevanja sodnih zaostankov oziroma zaradi bližajočih upokojitev sodnikov. Pritrditev takšnim argumentom bi ustvarila podlago za množično uporabo tega instituta, s čimer bi bilo poseženo v zakonodajalčevo pristojnost v večji meri, kot je še dopuščena na podlagi drugega odstavka 35. člena ZKP.
Na podlagi vsega navedenega je Vrhovno sodišče zavrnilo predlog za prenos krajevne pristojnosti.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
