Avstrija kot znana nasprotnica jedrske energije - pogosto iz te države prihajajo tudi izrazi nasprotovanja načrtom po podaljšanju življenjske dobe Nuklearne elektrarne Krško oz. gradnji drugega bloka nuklearke - je med drugim trdila, da državna pomoč za jedrsko energijo ni v javnem interesu, a je njene argumente najprej zavrnilo Splošno sodišče, zdaj pa v več točkah še drugostopenjsko Sodišče EU.
Sodišče EU je med drugim spomnilo, da mora državna pomoč, da bi se lahko razglasila za združljivo z notranjim trgom, skladno s pogodbo o delovanju EU izpolnjevati dva pogoja, od katerih je prvi namenjen pospeševanju razvoja določenih gospodarskih dejavnosti ali določenih gospodarskih območij, drugi pa, da ne sme spreminjati trgovinskih pogojev v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi. Ta določba temeljne pogodbe EU medtem ne zahteva, da se z načrtovano pomočjo sledi cilju v skupnem interesu.
Sodišče je zato kot neutemeljene zavrnilo različne trditve Avstrije, ki se nanašajo na to, da naj gradnja nove jedrske elektrarne ne bi pomenila cilja v skupnem interesu.
Sodišče je poleg tega potrdilo tudi, da v pogodbi o Evropski skupnosti za jedrsko energijo (Euratom) kot predhodnici EU ni podrobnejših pravil, zato se v sektorju jedrske energije lahko uporabljajo pravila pogodbe o delovanju EU na področju državnih pomoči.
Pogodba o Euratomu, in tu je bilo mnenje Sodišča EU drugačno od razsodbe Splošnega sodišča, tudi ne nasprotuje uporabi pravil prava EU na okoljskem področju v sektorju jedrske energije, tako da državne pomoči za gospodarsko dejavnost, ki spada v ta sektor in iz katere preučitve bi bilo razvidno, da krši pravila o okolju, ni mogoče razglasiti za združljivo z notranjim trgom.
Vendar pa za načelo varstva okolja, previdnostno načelo, načelo "povzročitelj obremenitve plača" in trajnostno načelo, na katera se Avstrija sklicuje v svoji tožbi, ni mogoče šteti, da nasprotujejo samemu dejstvu, da bi bila državna pomoč odobrena za gradnjo ali obratovanje jedrske elektrarne.
Sodišče je tako razsodilo, da tak pristop ne bi bil v skladu z načelom, da članica EU lahko prosto določi pogoje za izkoriščanje svojih energetskih virov, izbiro med različnimi viri energije in splošno strukturo njene oskrbe z energijo, ne da bi bilo izključeno, da se ta izbira nanaša na jedrsko energijo.
Sodišče je ob tem zavrnilo tudi avstrijske argumente glede izkrivljanja tržne konkurence.
Evropska komisija je sicer že jeseni 2014 odobrila nabor ukrepov, ki ga je pripravilo Združeno kraljestvo, da bi investitorjem olajšala izvedbo investicije v novo jedrsko elektrarno na Hinkley Pointu na jugozahodu Anglije. Ta je med drugim predvideval poroštvo, obljubo kompenzacije v primeru predčasnega zaprtja elektrarne in nekatere druge podporne mehanizme.
Avstrija je leta 2015 nato po sodni poti želela doseči razveljavitev te odločbe. Severno slovensko sosedo, kjer so volivci leta 1978 na referendumu zavrnili jedrsko energijo in je vse od takrat njena glasna nasprotnica, so na sodišču podprli Luksemburg in nekatere okoljske organizacije, na drugi strani pa so v bran komisiji stopile Češka, Francija, Madžarska, Poljska, Romunija, Slovaška in seveda Velika Britanija.
Projekt, imenovan Hinkley Point C, sicer nikakor ni brez težav. Stal bo vsaj 19,6 milijarde funtov oz. več kot 22 milijard evrov, s čimer bo vsaj za 1,5 milijarde funtov presegel predviden proračun. Njegova gradnja se je tudi zavlekla, tako da naj bi elektriko začela proizvajati leta 2025, njena predvidena življenjska doba je 60 let.
Francoski energetski velikan EDF bo financiral okoli dve tretjini projekta v okviru francosko-kitajskega konzorcija, kjer je kitajski partner korporacija China General Nuclear Power.
