c S
IZ SODNE PRAKSE: Sodna razveza pogodbe o zaposlitvi 20.05.2020 09:34 Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) ne določa, da bi bili delavci, ki uživajo posebno pravno varstvo pred odpovedjo, varovani tudi pred sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Varstvo predstavnikov delavcev pred odpovedjo iz 112. člena ZDR-1 predstavlja omejitev, ki je naložena delodajalcu, medtem ko sodišča ne omejuje, da uporabi institut sodne razveze tudi pri sindikalnem zaupniku, če bi bilo to utemeljeno z okoliščinami in interesi pogodbenih strank.

Vrhovno sodišče je s sodbo VIII Ips 53/2019 z dne 10. marca 2020 v delovno pravnem sporu ugotavljalo, ali lahko sodišče sindikalnemu zaupniku sodno razveže pogodbo ter pod kakšnimi pogoji.

Tožena stranka je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi in drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker naj bi na poslovnem papirju tožene stranke sestavil oziroma dopolnil oceno delovne uspešnosti kot odgovor na dopis Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, tako predrugačeno listino uporabil kot pravo in jo posredoval ministrstvu, na podlagi te listine pa mu je ministrstvo podelilo naziv svetovalec.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, temu pa je sledilo tudi sodišče druge stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožnik očitanih kršitev ni storil. Kljub temu, da je bil tožnik v času izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (in tudi v času odločanja sodišča prve stopnje) sindikalni zaupnik pri toženi stranki, pa je sodišče prve stopnje na predlog tožene stranke na podlagi 118. člena ZDR-1 pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo. Ob tehtanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, vključno z dejstvom, da je bil tožnik sindikalni zaupnik, je presodilo, da zaradi porušenega zaupanja med strankama nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Pri tem je poudarilo tudi pomen medsebojnega zaupanja med zaposlenimi in vodstvom na področju vzgoje in izobraževanja.

Sodišče druge stopnje je odločitev sodišča prve stopnje o sodni razvezi spremenilo in tožnika reintegriralo k toženi stranki. Ugotovilo je, da bi bilo možno pri sindikalnem zaupniku uporabiti 118. člen ZDR-1 le v primeru, če bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zaradi postopkovnih oziroma formalnih razlogov (npr. če bi bila prepozna, če tožena stranka tožniku neupravičeno ne bi omogočila zagovora), ne pa tudi, ko se v sodnem postopku ugotovi, da sindikalni zaupnik ni storil kršitev, ki so bile podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je prav tako menilo, da je glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank delovno razmerje tožnika pri toženi stranki še vedno mogoče nadaljevati.

V revizijskem postopku je Vrhovno sodišče uvodoma poudarilo, da lahko skladno s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče na predlog (vsaj) ene od strank pogodbe o zaposlitvi sodno razveže to pogodbo, ki je sicer prenehala nezakonito, če ugotovi, da glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče.

Predpogoja za to, da sodišče uporabi institut sodne razveze iz prvega odstavka 118. člena ZDR-1, sta predlog stranke za uporabo tega instituta in ugotovljena nezakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Če sta ta predpogoja izpolnjena, mora sodišče glede na zatrjevanja strank in ugotovljena dejstva pretehtati, ali ugotovljene relevantne okoliščine in interes pogodbenih strank utemeljujejo sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi (kljub morebitnemu nasprotovanju ene od njih) zaradi tega, ker prav zaradi obstoja teh okoliščin in interesov ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja.

Razlog za nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja po 118. členu ZDR-1 je lahko objektivne narave (npr. delodajalec delavcu ne more zagotoviti ustreznega dela, ker takega dela nima več na razpolago) ali pa subjektivne narave (ker je odnos med delavcem in delodajalcem porušen). Delovno razmerje ima namreč tudi značilnosti osebnega razmerja, ki zahteva določeno medsebojno pripadnost in varovanje interesov druge pogodbene stranke, saj temelji tudi na medsebojnem zaupanju pogodbenih strank.

Vrhovno sodišče je poudarilo, da zakon ne določa, da v primerih ugotovljene nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi delavcev, ki uživajo posebno pravno varstvo pred odpovedjo, sodna razveza ni mogoča, niti ne določa kakršnih koli dodatnih pogojev za dopustnost sodne razveze pri teh delavcih. Sodišče tako zaključuje, da je treba tudi v teh primerih presojati utemeljenost predloga za sodno razvezo le glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank. Zato je kot neutemeljeno zavrnilo stališče sodišča druge stopnje, da bi bilo mogoče sodno razvezati pogodbo o zaposlitvi tožniku, sindikalnemu zaupniku, le v primeru, če bi tožnik dejansko storil očitano kršitev, izredna odpoved pa bi bila ugotovljena za nezakonito iz postopkovnih oziroma formalnih razlogov (npr. zaradi nepravočasnosti). Sodišče je poudarilo, da nadaljevanje delovnega razmerja namreč ni odvisno le od tega, ali sodišče ugotovi neobstoj očitanih kršitev ali relevantne kršitve »postopka« odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč je odvisno od številnih okoliščin primera, ki nenazadnje lahko nastopijo tudi po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče mora torej pretehtati, ali vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank utemeljujejo bodisi nadaljevanje delovnega razmerja po nezakonitem prenehanju pogodbe o zaposlitvi, bodisi prenehanje tega delovnega razmerja zaradi nezmožnosti njegovega nadaljevanja in v odvisnosti od teh ugotovitev odločiti o predlogu stranke za sodno razvezo.

Vrhovno sodišče je zaključilo, da delavci, ki uživajo posebno pravno varstvo pred odpovedjo po 112. členu ZDR-1, niso varovani pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča.

Pripravila: mag. Jasmina Potrč