Na vrhovnem sodišču so pojasnili, da so stiki med starši in otroki, ki ne živijo skupaj, praviloma urejeni tako, da potekajo neposredno, pogosto tudi z nočitvami in preko vikenda.
Nastale razmere zaradi epidemije pa pri starših, ki živijo ločeno, in njihovih otrocih povzročajo hude stiske ter velikokrat tudi željo, da bi bili neposredni stiki s staršem, pri katerem otrok ne živi, za čas epidemije povsem preprečeni.
Na sodišču menijo, da za takšen ukrep, če na strani staršev ali otroka oziroma drugih bližnjih, ki živijo v skupnem gospodinjstvu, ni kakšnih rizičnih okoliščin, ki jih uvrščajo v posebej ranljivo skupino, praviloma ni razlogov.
Opozorili so še, da je izvajanje stikov med starši in otroki, ki ne živijo v isti občini, možno, saj se po objavljenem stališču ministrstva za notranje zadeve ukrep prepovedi gibanja zunaj stalnega ali začasnega prebivališča ne nanaša na vzdrževanje stikov med starši in otroki, ki so urejeni s sodno poravnavo ali sodno odločbo.
Drugače je s stiki pod nadzorom, ki se izvajajo na pristojnih centrih za socialno delo, ti pa imajo med epidemijo novega koronavirusa neposredne stike s strankami le v nujnih primerih. V primerih, ko so določeni stiki pod nadzorom, pa bo moralo sodišče ob daljšem trajanju poiskati drugačno rešitev.
Vrhovno sodišče je predlagalo, da bi bilo v največjo korist otrok, če bi starši ob upoštevanju vseh sprejetih državnih ukrepov za zaščito ranljivih skupin sami oblikovali začasni dogovor o načinu izvrševanja stikov. Sodišče pa bi odločalo le v primeru, da se starši ne morejo sporazumeti.
Ljubljana, 06. aprila (STA)
