Kot je dejala za STA, je bilo že na začetku, ko je Slovenija vložila tožbo, jasno tveganje, da zna sodišče presoditi tako, kot je. Vendar je vseeno prav, da je Slovenija skušala izkoristiti vse pravne poti za dosego spoštovanja arbitražne odločbe. "Na območju nekdanje Jugoslavije je namreč preveč nerešenih sporov in preveč potrditev, da jih ne znamo reševati na miren način," je opozorila.
"V urejeni družbi je primerno, da se spori rešujejo po pravnih poteh. Res pa je, da ko gre za mednarodno pravo, so te pravne poti precej omejene," je dejala.
Poziv sodišča Sloveniji in Hrvaški za izvršitev arbitražne razsodbe je pomemben odsek sodbe in je "največ, kar smo lahko dobili". Vrh hrvaške politike zatrjuje, da je arbitraža mrtva zaradi kompromitiranega arbitražnega postopka, vendar pa je zdaj Sodišče EU pritrdilo, da temu ni tako, je poudarila Hojnikova.
Sodišče v Luksemburgu je potrdilo, da je arbitražna odločba akt mednarodnega prava in da je bilo arbitražno razsodišče sodišče mednarodnega prava. Spoštovanje mednarodnega prava pa je osnovna premisa mednarodnega prava in domneve o spoštovanju dogovorov ter da bodo države delovale "zrelo in na časten način".
Po njenem je ves čas obstajalo tveganje, da bo sodišče EU razumelo tožbo, kot da Slovenija problem skuša rešiti "po nekem ovinku, da po mednarodnem pravu za to ni nekega foruma in je zadevo tako tudi sprejelo".
V EU je Sodišče EU najvišja instanca, vendar bi po 273. členu Slovenija potrebovala hrvaško soglasje, da bi sodišče presojalo o sporu. Tega tudi nismo zapisali že v arbitražni sporazum, da bi bilo namreč spore v zvezi z arbitražno odločbo pristojno sodišče EU. Hrvaška ni šla v arbitražni postopek zato, ker bi želela urediti mejo, temveč zato, ker jo je Slovenija v to prisilila, če je želela vstopiti v EU, je opozorila.
Spoznajte LEXI
Ni vključena v vaš paket
