Von der Leynova za razliko od svojega predhodnika, Luksemburžana Jean-Clauda Junckerja, nikoli ni zasedala najvišjega političnega položaja v svoji državi, zato si bo morala enakopraven položaj med voditelji še izboriti. Vendar pa bruseljski analitiki izpostavljajo njeno dobro omreženost z najrazličnejšimi svetovnimi akterji tako v poslovnem kot v političnem svetu.
Konservativna političarka, članica nemških krščanskih demokratov (CDU), se je v preteklosti omenjala kot morebitna naslednica Merklove ali prihodnja predsednica Nemčije, vendar pa se je s položaja obrambne ministrice - v tej vlogi je bila sicer deležna ostrih kritik - zavihtela na predsedniški položaj v komisiji. Drugič je ta položaj v rokah Nemčije. Sploh prvi predsednik komisije je bil namreč Nemec Walter Hallstein.
Von der Leynovo, ki tekoče govori francosko in angleško, od začetka njene komisarske zgodbe zaznamuje odnos s francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom, ki naj bi jo bil po nekaterih tolmačenjih tudi izbral za ta položaj. Ko je Evropski parlament zavrnil prvo Macronovo komisarsko kandidatko Sylvie Goulard, je francoski predsednik v javnosti ostro nastopil proti von der Leynovi.
V Bruslju je slišati neuradne komentarje, da je bil javni spor z Macronom za novo predsednico dober, saj da se je tako "osvobodila" odvisnosti od francoskega predsednika, ki ne skriva svojih ambicij na evropskem in svetovnem odru. Zanimivo bo opazovati, kako se bo njun odnos razvijal v prihodnjih petih letih, saj si bosta verjetno oba prizadevala igrati čim večjo vlogo pri bodočem razvoju unije.
Von der Leynova je politično zelo blizu nemški kanclerki in velja za njeno tesno zaveznico. Je tudi edina, ki je na ministrskih položajih od začetka ere Merklove leta 2005, torej v vseh štirih njenih vladah. Poleg obrambnega je v preteklosti vodila tudi ministrstvo za zaposlovanje in socialne zadeve ter ministrstvo za starostnike, ženske in mlade.
Nova predsednica komisije je nemškega in britansko-ameriškega rodu. Rodila se je 8. oktobra 1958 v bruseljskem Ixellesu kot hči enega prvih funkcionarjev Evropske komisije in poznejšega ministrskega predsednika Spodnje Saške Ernsta Albrechta. V belgijski prestolnici je skupaj s petimi brati in sestro odraščala do leta 1971, nato pa so se preselili nazaj v Nemčijo.
Od leta 1986 je poročena s profesorjem medicine in podjetnikom Heikom von der Leynom iz plemiške družine trgovcev s svilo, s katerim imata sedem otrok, ki so se rodili v letih med 1987 in 1999. Tudi njeni predniki so bili sicer premožni trgovci z bombažem, pripadniki hanzeatske elite.
Von der Leynova se je v študentskih letih med drugim posvetila arheologiji in ekonomiji, a je na koncu leta 1987 doštudirala medicino in začela delati na oddelku za ginekologijo. Leta 1991 je doktorirala. V politiki je dejavna od izvolitve v deželni parlament Spodnje Saške leta 2003.
Zaradi groženj z ugrabitvijo v časih komunističnega terorizma v Zahodni Nemčiji se je konec sedemdesetih let minulega stoletja začasno preselila v London, kjer je na prestižni London School of Economics študirala pod imenom Rose Ladson. Ladson je priimek njene družine po materini strani. Röschen, kar je nemška pomanjševalnica imena Rose (po slovensko vrtnica), pa je bil njen vzdevek iz otroštva.
V preteklosti se je zavzemala za federativno ureditev unije. Kot je pred leti dejala v intervjuju za Der Spiegel, si predstavlja EU, ki bi bila po ureditvi podobna Švici, Nemčiji ali ZDA. Stališča ni spremenila niti kasneje. "Predstavljam si Evropo za svoje otroke ali vnuke, ki ni razrahljana unija držav, ujetih v lastne nacionalne interese," je povedala v intervjuju za tednik Die Zeit.
Von der Leynovo pogosto označujejo za super žensko in solistko, ki ji je kljub poznemu vstopu v politiko uspel strm vzpon, in to ob sedmih otrocih. "Svoje otroke sem vedno razumela kot neverjetno darilo. Čeprav se občasno, ko se ozrem nazaj, vprašam, kako se je lahko to vse tako lepo uredilo," je nekoč priznala.
V vlogi obrambne ministrice se je med drugim zavzemala za večanje obrambnih izdatkov in reformiranje vojske. Se pa je zapletla tudi v nekaj škandalov. Njena prva napaka je bila, ko je vojski po nekaj različnih incidentih očitala napake v njihovih vrstah in pomanjkljivo vodenje na različnih ravneh. Odmevale so še draga sanacija vojaške jadrnice Gorch Fock in domnevne sporne pogodbe za svetovalce.
Von der Leynova, ki ji nekateri pravijo "bruseljska jeklena magnolija", ob srečanju v živo pusti vtis izjemno energične in pragmatične ženske. Njena biografa Elisabeth Niejahr in Peter Dausend jo opisujeta kot "konservativno in moderno, disciplinirano in nepredvidljivo, svetovljansko in vezano na domovino".
Von der Leynova si je vedno znova upala, mnogim se je zamerila in tudi v svoji stranki ni imela veliko prijateljev. A na poti navzgor ji to ni škodilo, je pred časom zapisal portal NZW.
