Ustavno sodišče je na zahtevo vrhovnega sodišča presojalo ustavnost 3. odstavka 396. člena zakona o pravdnem postopku, po katerem se obnova postopka ne more več predlagati, če preteče pet let od pravnomočnosti odločbe. Ugotovilo je, da je člen v neskladju z ustavo, če se nanaša na primere iz 9. točke 394. člena istega zakona. Ta določa, da se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, lahko na predlog stranke obnovi, če se sodna odločba opira na drugo sodno odločbo ali na odločbo kakšnega drugega organa, pa je bila ta odločba pravnomočno spremenjena, razveljavljena oziroma odpravljena.
DZ mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v letu dni, do tedaj pa bo predlog za obnovo postopka v omenjenih primerih mogoče vložiti v desetih let od pravnomočnosti sodne odločbe.
Ustavno sodišče je namreč v svoji odločbi opisani položaj primerjalo s položajem, ko stranka obnovo postopka lahko zahteva zato, ker je prišlo do pravnomočne sodne odločbe kazenskega sodišča, ki temelji na istem dejanskem stanju kot sodna odločba, izdana v pravdnem postopku. V tem primeru namreč za vložitev zahteve za obnovo postopka velja desetletni objektivni rok.
Ustavni sodniki so ocenili, da sta ti dve kategoriji predlagateljev v bistvenem v enakem položaju: oboji predlog za obnovo postopka utemeljujejo s pravnomočno odločbo, ki ima po zakonu neposreden obvezujoč učinek na odločanje sodišča v pravdi, pa se na to odločbo predlagatelj obnove v pravnomočno končani pravdi brez lastne krivde ni mogel sklicevati.
Za takšno razlikovanje pri dolžini objektivnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka ustavni sodniki niso našli razumnega in stvarnega razloga ter zato izpodbijano ureditev označili kot protiustavno.
Ljubljana, 26. novembra (STA)
