Kot navaja poročilo, nekaj podatkov manjka, nekaj jih je nepopolnih, nekateri podatki pa niso bili vnešeni pravilno, kar ima za posledico neučinkovitost pri nadzoru meje.
Več kot polovica policistov na meji pa je komu pustila, da je prečkal mejo, ne da bi pred tem preverila podatke v schengenskem informacijskem sistemu. Razlikuje se tudi število izdanih in preverjenih schengenskih vizumov, kar je po mnenju sodišča dokaz, da se nadzor ne izvaja vedno na vseh mejah.
Schengensko območje sestavlja 22 držav članic EU ter Islandija, Lihtenštajn, Norveška in Švica. Med članicami ni poostrenega nadzora na notranjih mejah, zaradi česar je nadzor na zunanjih mejah schengna še pomembnejši v luči nadzora migracij ter boja proti terorizmu in kriminalu, piše v poročilu.
Člani računskega sodišča so preverjali, kako informacijski sistemi mejnim policistom pomagajo pri delu, med drugim pri preverjanju ljudi, predmetov in vizumov ter pri primerjavi prstnih odtisov in podatkov o potnikih.
"Policisti na mejah uporabljajo podatke v informacijskih sistemih kot podlago za odločanje, ali naj posameznika spustijo čez mejo, a včasih v sistemu ne dobijo ustreznih informacij, da bi se lahko pravilno odločili," je dejala članica sodišča Bettina Jakobsen. Poročilo ugotavlja, da je informacijski sistem sicer zasnovan tako, da nadzor na mejah olajša.
