Prvič so mandat odhajajoči komisiji podaljšali v času imenovanja komisije pod vodstvom Luksemburžana Jacquesa Santerja leta 1994. Že njegovo imenovanje se je zaradi nesoglasij med tremi velikimi članicami zavleklo, nabral je tudi šibko večino v Evropskem parlamentu.
Njegova komisija je bila tudi prva, ki je morala skozi postopek zaslišanj kandidatov za komisarje v parlamentu.
Vse skupaj se je zato nekoliko zavleklo in komisija je z delom začela v drugi polovici januarja 1995, zato je morala ekipa legendarnega Francoza Jacquesa Delorsa nekoliko podaljšati delo in opravljati tekoče posle.
Mandat je morala leta 2004 podaljšati tudi komisija pod vodstvom Italijana Romana Prodija, razlog pa je bil v težavah novoizvoljenega predsednika komisije, Portugalca Joseja Manuela Barrosa.
Pri imenovanju njegove komisarske ekipe se je namreč zataknilo zaradi zavrnitve italijanskega kandidata Rocca Butiglioneja. Prva komisija pod vodstvom Barrosa je zeleno luč v Evropskem parlamentu dobila v drugi polovici novembra 2004.
Barroso je ostal na čelu Evropske komisije tudi v naslednjem mandatu, a je njegova druga komisija z delom začela s precejšnjo zamudo, šele 10. februarja 2010.
Razlog za to je bilo čakanje na izid irskega referenduma o lizbonski pogodbi, s podpisom pogodbe pa sta zavlačevala tudi takratna češki in poljski predsednik Vaclav Klaus in Lech Kaczynski. Zapleti so se nato pojavili še z bolgarsko kandidatko za komisarko.
V evropskih krogih je splošno razumljeno, da se odhajajoča sestava Evropske komisije, če do izteka mandata v Evropskem parlamentu še ni imenovana nova ekipa, omeji zgolj na opravljanje tekočih poslov.
Pojem opravljanje tekočih poslov je sicer v pogodbi o delovanju EU (pogodba) omenjen v dveh scenarijih, ko Evropski parlament komisiji izglasuje nezaupnico in ko kolegij komisarjev kolektivno odstopi.
Časovno opravljanje tekočih poslov ni vnaprej omejeno, konča pa se z dnem, ko mandat nastopi nova ekipa.