V zvezi s prenehanjem poslanskega mandata in nezdružljivostjo funkcije poslanca z drugimi funkcijami in dejavnostmi to sistemsko ureja zakon o integriteti in preprečevanju korupcije, so zapisali v vladi. Kljub temu pa ocenjujejo, da je zaradi posebnosti poslanske funkcije smiselna posebna ureditev v področnem zakonu.
Vlada je po današnji seji odbora za državno ureditev poslancem predlagala, naj razmislijo o tem, ali bi iz zakonodaje dejansko črtali določbo, po kateri poslanec nima pravice do nadomestila plače, če mu funkcija preneha pred potekom šestih mesecev od izvolitve.
Za druge funkcionarje namreč podobna omejitev velja. Za del funkcionarjev je opredeljena v zakonu o funkcionarjih v državnih organih. Za funkcionarje na ustavnem sodišču, računskem sodišču in pri Varuhu človekovih pravic pa v področni zakonodaji. Če bi bil predlog zakona sprejet v predlaganem besedilu, bi po mnenju vlade različna ureditev pogojev za pridobitev te pravice privedla do neenake obravnave funkcionarjev.
Glede predloga zakona o DZ pa so v vladi zapisali, da ustava določa, da ima DZ poslovnik, ki ga sprejme z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev. To določbo je ustavno sodišče že tolmačilo v svoji odločbi, iz katere izhaja, da se delo in poslovanje parlamenta, kot tudi položaj vseh udeležencev pri delu parlamenta, urejajo s poslovnikom in ne morda tudi z zakonom.
Za sprejem poslovnika je potrebno večje soglasje kot za zakon. Zato vlada meni, da bi urejanje vsebin, ki naj bi se urejale s poslovnikom, v zakonu, pomenilo ravnanje v nasprotju z določbo ustave in neupoštevanje omenjene odločbe ustavnega sodišča.
Glede dodatkov, ki ob izpolnjevanju pogojev pripadajo funkcionarjem in javnim uslužbencem so v vladi opozorili, da jih ureja plačni sistem v javnem sektorju. Gre za enoten sistem, zato bi uvedba dodatka zaposlenim za določen čas pomenila izjemo od sistemske ureditve oz. odstop od enotnega plačnega sistema.
V predlogu zakona predlagatelji poudarjajo avtonomijo DZ in njegovo finančno samostojnost. A kot poudarjajo v vladi, je DZ že po doslej veljavnih predpisih avtonomen v okviru izvajanja svoje dejavnosti. Kljub temu pa na finančnem področju še vedno obstajajo materialna razmerja oziroma omejenost svobode DZ vsaj z drugim odstavkom 148. člena ustave. Gre za določilo, da morajo biti prihodki in izdatki proračunov države srednjeročno vsaj uravnoteženi.
