Mariborsko višje sodišče bo v skladu z odločitvijo ustavnega sodišča moralo presoditi, ali je sodišče prve stopnje, torej Okrožno sodišče na Ptuju, preverilo jasnost, popolnost in podprtost pritožnikovega priznanja z dokazi ter na kakšni podlagi je zaključilo, da lahko v skladu z zakonskimi merili sprejme priznanje obtoženega.
Takrat 24-letnik alžirskih in slovenskih korenin je izpodbijal pravnomočno sodbo višjega sodišča, s katero je bil po priznanju krivde za uboj v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti obsojen na sedem let zapora ter obvezno psihiatrično zdravljenje na forenzičnem psihiatričnem oddelku Univerzitetnega kliničnega centra Maribor. Izpodbijal je tudi odločitev vrhovnega sodišča, ki je zavrnilo njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti.
Obramba je v ustavni pritožbi sodišču očitala nepravilno opredelitev kaznivega dejanja, saj je bil žrtev Saadaouija njegov očim, ki je bil do njega večkrat fizično in psihično nasilen. Podil naj bi ga od doma, grozil naj bi mu tudi, da bo šel po palico. Takšna dejanja naj bi za Saadaouija, sicer psihičnega bolnika, pomenila izjemno stresno situacijo, v kateri naj se ne bi mogel več obvladati.
Kot trdi obramba, je obtoženi v sodnem postopku priznal potek kaznivega dejanja, ne pa tudi pravne kvalifikacije kaznivega dejanja uboja, saj naj bi bilo iz dejstev in dokazov razvidno, da naj bi šlo kvečjemu za uboj na mah. Po mnenju njegovega odvetnika Petra Kosa obdolženec pri priznanju naj ne bi priznal pravne kvalifikacije, saj je kot laik tudi ne more, ker je ne pozna.
Ptujsko sodišče je o krivdi odločalo na podlagi v obtožnici opisanega kaznivega dejanja, okoliščine, ki izhajajo iz izreka obsodilne sodbe, pa naj ne bi dajale podlage za prekvalifikacijo dejanja v uboj na mah. Čeprav naj bi šlo za konflikte v družini, teh naj ne bi bilo mogoče opredeliti kot napad, žalitev oziroma močno razdraženost obdolženca.
Takšni argumentaciji sta pritrdila tako višje kot vrhovno sodišče, saj da je Saadaoui priznal dejanje, kot se mu je očitalo v obtožnici in kot je opisano v izreku prvostopne sodbe, iz njega pa naj ne bi izhajale nobene okoliščine, ki jih je v nadaljnjem postopku izpostavljala obramba.
Na vrhovnem sodišču so odločitev argumentirali tudi z dejstvom, da se sodba, izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde, po izrecni zakonski določbi ne sme izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tega razloga pa prav tako ni mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti.
Vendar je ustavno sodišče soglasno poudarilo načelo domneve nedolžnosti kot ene od temeljih človekovih pravic, ki jo vsakomur zagotavlja že 27. člen ustave, ob tem pa spomnilo, da zakon o kazenskem postopku nalaga, da sme sodišče obdolženca obsoditi samo, če je prepričano o njegovi krivdi. Ta dokazni standard velja za vsako obsodilno sodbo, torej tudi za sodbo, izdano na podlagi priznanja krivde, so bili jasni ustavni sodniki.
Ob tem so dodali, da mora biti za zagotovitev varstva domneve nedolžnosti presoja priznanja krivde, ki jo opravi sodnik prve stopnje, vestna in poglobljena, kar v praksi pomeni, da mora sodnik preveriti jasnost in popolnost priznanja tudi tako, da obdolženca izpraša o temeljnih dejstvih in o poteku kaznivega dejanja, ki se mu očita.
Ljubljana, 31. julija (STA)
