Tožnica je bila leta 1996 operirana na dojkah (vsaditev prsnih vsadkov), a pri drugi zdravstveni ustanovi. Leta 2006 je bila napotena k tožeči stranki na preiskavo magnetne resonance zaradi suma na rupturo vsadka in možnost granuloma oziroma silikona v tkivu dojke. Tožnica je bila prvič operirana 2008 (zamenjava vsadkov), vendar z videzom ni bila zadovoljna. Leta 2012 in 2013 je bila tožnica ponovno operirana, zaradi korekcije in menjave manjših vsadkov. Po tem posegu je bakteriološka preiskava vsadkov pokazala prisotnost bakterije Staphylococcus epidermidis, ki je možen vzrok za kontrakturo okrog vsadka, zaradi česar so ji bili 2014 vsadki operativno odstranjeni.
Tožnica je zoper zdravstveno ustanovo vložila odškodninski zahtevek, v katerem je navajala, da so ji številni operativni posegi pustili estetske posledice in skaženost, prav tako je morala prestati tudi operacijo za odstranitev vsadkov. Tožnica trdi, da bi ji zdravnik moral takoj povedati, da ji videza dojk ne morejo popraviti. Operativni posegi, opravljeni v obdobju od leta 2008 do 2014 naj bi bili nepotrebni, strokovno neutemeljeni, neuspešni in škodljivi, predvsem pa naj bi zdravnik opustil pojasnilno dolžnost, zaradi česar je tožnica pristala na nesmiselne posege, ki so ji povzročili veliko škodo. Prisotne so grde vdolbine v dojkah, ki so posledica izliva silikona v tkivo, kar je vzrok vseh težav. Poleg estetskih posledic tožnica čuti neprijetnost v predelu dojk, tkivo ji vleče in zateguje, izgled dojk pa je uničen.
Sodišče prve stopnje je njej tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je s sodbo I Cp 108/2019 z dne 29.5.2019 zavrnilo tudi njeno pritožbo.
Višje sodišče je najprej pojasnilo, da je materialnopravna podlaga spora v primeru, ko zdravnik ne ravna v skladu s profesionalno skrbnostjo, kar se odrazi v strokovni napaki ali ko krši pojasnilno dolžnost in bolniku nastane škode, kršitev pogodbenega razmerja. Podlaga zanjo predstavlja 243. člen Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi z 246. členom istega zakona, sodišče prve stopnje pa je pri odločitvi pravilno uporabilo tudi določbe Zakona o zdravstveni dejavnosti (45. člen) in pri presoji pojasnilne dolžnosti Zakona o pacientovih pravicah (20. člen).
Tožnica očita toženki strokovno napako v tem, da naj bi bili vsi našteti operativni posegi, ki jih je izvajal estetski kirurg, nepotrebni, zato medicinsko neutemeljeni in škodljivi. Meni, da je kirurg posege opravljal v njeno škodo, čeprav je vedel oziroma bi moral vedeti, da rezultata ne bo.
Po stališču sodne prakse je strokovna napaka zdravnika podana, kadar njegovo ravnanje ni v skladu z zahtevami zdravstvene doktrine. Medicinska napaka je odstopanje od profesionalnih standardov strokovnega ukrepanja, skrbnosti in pazljivosti, ki ima lahko za posledico kakršnokoli poslabšanje zdravja. O strokovni napaki zdravnika lahko govorimo, če ne ravna z večjo skrbnostjo, po pravilih zdravniške znanosti in stroke ter po običajih in če ne prepreči škode za pacienta oziroma povzroči, da se pacientu zdravje poslabša, pri čemer mora ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Medicinska napaka je torej ravnanje oziroma opustitev ravnanj v nasprotju s strokovnimi, poklicnimi standardi vedenja in ravnanja, ki so veljavni na področju medicine v času škodnega dogodka.
Že prvostopenjsko sodišče je ob pomoči sodnega izvedenca za medicino – plastično rekonstrukcijo in estetsko kirurgijo, presojalo, ali je ravnanje kirurga v tem primeru ustrezalo pravnemu standardu skrbnosti dobrega strokovnjaka. Enaka skrbnost se namreč od zdravnika pričakuje tudi v primerih, ko ne gre za poseg, ki ga zdravnik priporoča in je medicinsko indiciran, pač pa tudi, ko gre za lepotne operacije, ki so namenjene obnovitvi, polepšanju ali omilitvi znakov staranja na določenem delu telesa.
Izvedenec je po pregledu tožnice in proučitvi medicinske dokumentacije pojasnil potek in posledice vsakega izmed posegov. Iz mnenja izhaja, da je bil prvi poseg pri tožnici relativno nujen, da se prepreči možne komplikacije, ker je bilo več kot 10 let stare vsadke starejše generacije potrebno zamenjati in ker je že prišlo do razlitja silikona. Nato so sledili zapleti in poskusi reševanja le-teh. Izvedenec je pojasnil, da je proces celjenja pri ponovni vsaditvi vsadkov vsaj dvakrat bolj obširen, kot pri prvi vsaditvi, nastaja pomembno več brazgotin in če temu dodamo, da so bila pri tožnici nekatera tkiva dojke verjetno prežeta s silikonskimi granulami, ni bilo za pričakovati enakega poteka (celjenja brazgotin), kot pri prvi vsaditvi.
Pri drugi vsaditvi je tožnica želela popravek (ker ni bila zadovoljna z videzom dojk, s čimer se je kirurg strinjal) in vložitev manjših vsadkov (glede tega ni želela upoštevati nasveta kirurga). Po tem posegu pa je mikrobiološka preiskava na odstranjenih vsadkih potrdila prisotnost bakterije, zato je tožena stranka predlagala odstranitev komaj vloženih vsadkov in zaradi sanacije operiranega področja počakati določeno dobo pred novo operacijo. Po mnenju izvedenca so bili vsi operativni posegi opravljeni v skladu z obstoječim znanjem in stališči v strokovni literaturi, torej v skladu s pravili stroke. Da bi bili nepotrebni in zato škodljivi, kot tožnica navaja v pritožbi, izvedenec ni potrdil, ampak je tudi ob zaslišanju vztrajal, da je bila prva operacija relativno nujna, ker pa je prišlo do komplikacij, je te kirurg poskušal rešiti z ostalimi posegi.
Sodišče je sledilo mnenju sodnega izvedenca, da je pri tožnici prišlo do komplikacij, zaradi česar zunanji izgled dojk ni bil takšen, kot ga je želela. Komplikacija je zaplet, do katere pride med sicer strokovno neoporečnim in z največjo mogočo mero profesionalne skrbnosti vodenim zdravljenjem. Komplikacija oziroma zaplet pri posegih estetske kirurgije, enako kot pri zdravljenju, ni medicinska napaka in je v takem primeru izključena odškodninska odgovornost.
Sodišče pa je poudarilo, da ni izključena odgovornost za škodo, nastalo zaradi zapleta v primeru kršitve pojasnilne dolžnosti. Ta zdravnika zavezuje, da pacientu (v primeru bolezni) odkrito in na njemu razumljiv način pojasni diagnozo bolezni, različne možnosti zdravljenja, morebitne nevarnosti in predvidljivost uspeha. Pred lepotnimi posegi je treba pacientu možnosti uspeha posega in s posegom povezana tveganja pojasniti še posebej skrbno in obsežno. Pri lepotnih operacijah, ki niso namenjene odpravljanju telesnih pomanjkljivosti, temveč služijo izključno estetskim in psihičnim potrebam, mora pojasnilo zadostiti še posebej strogim merilom. Vendar pa, kot je zaključilo višje sodišče, pri tožnici ni prišlo do strokovne napake in tudi ni bila kršena pojasnilna dolžnost, zaradi česar pritožbo zavrnilo.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
