Belgijsko delovno sodišče v Antwerpnu je Sodišču Evropske unije (EU) smiselno postavilo vprašanje za predhodno odločanje, ali belgijska nacionalna zakonodaja, v skladu s katero je v položaju, ko je oseba, ki je menila, da je žrtev diskriminacije zaradi spola, vložila pritožbo, delavec, ki jo je v tem kontekstu podprl, zaščiten proti ukrepom viktimizacije delodajalca samo, če je posredoval kot priča v okviru preiskave te pritožbe in njegovo pričanje izpolnjuje formalne zahteve, ki jih določa navedena zakonodaja, nasprotuje 24. členu Direktive 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu (Direktiva). Sodišče EU (zadeva C-404/18 z dne 20. junija 2019) je odločilo, da je takšna ureditev v nasprotju s pravom EU.
Evropski pravni okvir
Države članice v nacionalnih pravnih sistemih uvedejo potrebne ukrepe za zaščito delavcev, vključno s predstavniki delavcev v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali prakso, pred odpuščanjem ali drugim negativnim delodajalčevim obravnavanjem zaradi pritožbe znotraj delovne organizacije ali kakršnegakoli pravnega postopka, katerega cilj je uveljavitev upoštevanja načela enakega obravnavanja (24. člen Direktive).
Razlogovanje sodišča
Sodišče EU je uvodoma pojasnilo, da je družba WTG Retail odpovedala pogodbo o zaposlitvi delavki T. Vandenbon skoraj devet mesecev po tem, ko je nasprotovala zavrnitvi zaposlitve kandidatke T. Hakelbracht zaradi njene nosečnosti. Čeprav družba WTG Retail zatrjuje, da je do odpovedi prišlo iz objektivnih razlogov, ki niso povezani s tem nasprotovanjem, se zdi, da predložitveno sodišče kljub temu izhaja iz nasprotne premise. K temu je Sodišče EU dodalo še, da je treba dejstvo, da kandidatka ni izbrana zaradi nosečnosti, obravnavati kot manj ugodno obravnavanje ženske, ki je povezano z nosečnostjo in ki v skladu z Direktivo pomeni neposredno diskriminacijo zaradi spola.
V nadaljevanju je Sodišče EU opozorilo, da 24. člen Direktive zahteva, da države članice EU sprejmejo ukrepe za zaščito delavcev, vključno z njihovimi predstavniki, pred odpuščanjem ali drugim negativnim delodajalčevim obravnavanjem zaradi pritožbe znotraj delovne organizacije ali kakršnegakoli pravnega postopka, katerega cilj je uveljavitev upoštevanja načela enakega obravnavanja. Po mnenju Sodišča EU je treba kategorijo delavcev, ki so upravičeni do navedenega varstva, razumeti široko, tako da varstvo vključuje vse delavce, ki so lahko predmet ukrepov viktimizacije, ki jih delodajalec sprejme kot odziv na pritožbo, vloženo zaradi diskriminacije zaradi spola, ne da bi bila ta kategorija drugače razmejena. Zato varstvo v Direktivi ni omejeno le na tiste delavce, ki so vložili pritožbo, ali na njihove predstavnike ali na tiste, ki izpolnjujejo nekatere formalne zahteve, ki pogojujejo priznanje določenega statusa (kot je status priče), kot je v obravnavanem primeru s spornim belgijskim zakonom, ko je varstvo omejeno le na tiste, ki imajo status priče.
Ob tem je Sodišče EU opozorilo tudi na 32. uvodno izjavo Direktive, ki pravi, da je delavec, ki brani osebo, ki je varovana na podlagi Direktive, oziroma je priča takšni osebi, upravičen do enakega varstva kot varovana oseba tudi po prenehanju delovnega razmerja. Po mnenju Sodišča EU navedena uvodna izjava potrjuje, da je cilj Direktive opredeliti kategorijo delavcev, ki niso diskriminirani, vendar bi morali biti deležni varstva proti viktimizaciji, in sicer ne na podlagi formalnih meril, temveč na podlagi vloge, ki so jo ti delavci imeli v korist zaščitene osebe ter ki je lahko delodajalca vodila do sprejetja negativnih ukrepov proti njim. Prav tako pa široko razlago 24. člena Direktive potrjuje njen cilj, da se zagotovi uresničevanje načela enakega obravnavanja moških in žensk na področju zaposlovanja ter poklicnega dela, tudi glede dostopa do zaposlitve, je še prepričano Sodišče EU.
Sodišče EU je pojasnilo, da učinkovito izvajanje načela enakega obravnavanja, kot se uresničuje z Direktivo, zahteva vzpostavitev ustreznih sodnih ali upravnih postopkov za izvrševanje obveznosti, ki jih določa Direktiva. Prvi odstavek 17. člena Direktive glede tega določa, da morajo biti takšni postopki na voljo vsem osebam, ki menijo, da jim je bila storjena krivica, ker glede njih ni bilo uporabljeno načelo enakega obravnavanja. Gre za izraz načela učinkovitega sodnega varstva, ki izhaja iz ustavnih tradicij, skupnih državam članicam, in ki je določeno v 6. ter 13. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (sodba Sodišča EU v zadevi C-185/97 z dne 22. septembra 1998) ter potrjeno v 47. členu Listine EU o temeljnih pravicah.
Glede Direktive Sveta 76/207/EGS z dne 9. februarja 1976 o izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnega usposabljanja in napredovanja ter delovnih pogojev, ki je veljala pred Direktivo, je Sodišče EU že razsodilo, da bi bilo načelo učinkovitega sodnega varstva prikrajšano za bistvo njegove učinkovitosti, če varstvo, ki ga zagotavlja, ne bi vključevalo ukrepov, ki bi jih lahko delodajalec sprejel kot odgovor na tožbo, ki jo vloži delavec, da se zagotovi spoštovanje načela enakega obravnavanja. Dejansko bi strah pred takšnimi ukrepi, proti katerim ne bi bilo na voljo nobenega pravnega sredstva, lahko odvrnil delavce, ki menijo, da so diskriminirani, od uveljavljanja svojih pravic v sodnih postopkih in bi zato resno ogrozil doseganje cilja direktive (sodba Sodišča EU v zadevi C-185/97 z dne 22. septembra 1998).
Podobno ne bi bila zagotovljena učinkovitost varstva pred diskriminacijo na podlagi spola, ki ga zahteva Direktiva, če to ne bi zajemalo ukrepov, ki bi jih delodajalec sprejel proti delavcem, ki so formalno ali neformalno branili zaščiteno osebo ali pričali v njenem imenu. Ti delavci, ki so v idealnem položaju, da bi to osebo podprli in se seznanili s primeri diskriminacije, ki jih je povzročil njihov delodajalec, bi bili torej mogoče odvrnjeni od posredovanja v korist te osebe zaradi strahu pred odvzemom varstva, če ne bi izpolnjevali nekaterih formalnih zahtev, kar bi lahko resno ogrozilo doseganje cilja Direktive zaradi zmanjšanja verjetnosti, da bodo primeri diskriminacije na podlagi spola odkriti ter rešeni.
Glede na navedeno je treba po mnenju Sodišča EU 24. člen Direktive razlagati tako, da je treba delavce iz tega člena, ki niso bili predmet diskriminacije zaradi spola, zaščititi, saj bi jih lahko delodajalec obravnaval manj ugodno, ker so formalno ali neformalno podprli osebo, ki je bila predmet take diskriminacije.
Zaključek
V skladu s predstavljenimi stališči je Sodišče EU presodilo, da je treba 24. člen Direktive razlagati tako, da nasprotuje belgijski nacionalni zakonodaji, v skladu s katero je v položaju, ko je oseba, ki je menila, da je žrtev diskriminacije zaradi spola, vložila pritožbo, delavec, ki jo je v tem kontekstu podprl, zaščiten proti ukrepom viktimizacije delodajalca samo, če je posredoval kot priča v okviru preiskave te pritožbe in njegovo pričanje izpolnjuje formalne zahteve, ki jih določa navedena zakonodaja.
Pripravil: Patricij Maček, mag. prava,
sodniški pripravnik pri Višjem sodišču v Ljubljani
