Slovenski organi pregona so namreč julija 2016 izvedli preiskavo v Banki Slovenije, ki se je nanašala na preiskavo vodilnih zaradi sumov nepravilnosti pri sanaciji bank decembra 2013, ki je med drugim privedla do izbrisov podrejenih obveznic in delnic bank.
V okviru preiskave so slovenski organi med drugim zasegli računalniško opremo guvernerja, ki naj bi po oceni Evropske komisije vsebovala dokumente, ki spadajo v z imuniteto zaščiten arhiv Evropske centralne banke (ECB). Poskusi, da bi slovenski organi in ECB zadevo rešili sporazumno, so bili neuspešni, zaradi česar se je komisija decembra 2016 odločila za sprožitev predsodnega postopka proti Sloveniji.
Ker Slovenija kršitve evropskega prava ni priznala, je Evropska komisija aprila letos vložila tožbo. V njej očita Sloveniji, da enostransko ravnanje slovenskih organov pri zasegu dokumentov ECB v prostorih Banke Slovenije pomeni kršitev nedotakljivosti arhivov ECB. Prav tako slovenski organi po ugotovitvah komisije niso konstruktivno razpravljali z ECB o tem vprašanju, kot to zahteva načelo lojalnega sodelovanja.
Slovenija v odgovoru na tožbo zanika oba očitka komisije. Stališče Slovenije je, da je koncept privilegijev in imunitet v mednarodnem pravu definiran bistveno ožje, kot je interpretacija komisije, in da so imunitete EU v skladu s prakso Sodišča EU zgolj funkcionalne. Preiskava, ki je usmerjena v nacionalne pristojnosti Banke Slovenije, kar sicer med strankama ni sporno, pa ne more ogrožati delovanja EU.
Poleg tega je široka razlaga privilegijev in imunitet v nasprotju s temeljnimi vrednotami EU, med katerimi je spoštovanje pravne države. Osnova delovanja pravne države je tudi po najnovejši praksi Sodišča EU samostojnost tožilstva in sodišča. Če bi moral tožilec dobiti predhodno dovoljenje ECB za izvedbo sodno odrejene preiskave, namreč ne gre več govoriti o samostojnosti in avtonomiji tožilstva ter sodstva.
Sloveniji tudi zavrača očitek, da v tem postopku ni lojalno sodelovala. Organi pregona so po pojasnilih direktorice urada za mednarodno sodelovanje in mednarodno pravno pomoč na ministrstvu Katje Rejec Longar več kot leto in pol pred hišno preiskavo z različnimi poskusi skušali priti do dokumentacije, ki jih je zanimala, a jim to ni uspelo. Hišna preiskava na podlagi odredbe sodišča je bila zato logična posledica nesodelovanja takratnega vodstva Banke Slovenije. Tudi v nadaljevanju postopka so si slovenski organi prizadevali poiskati skupen jezik z ECB, a neuspešno.
Potrebno je ločiti tudi med arhivsko in zaupno dokumentacijo. Arhivska je namreč nedotakljiva, zaupna pa ni nedotakljiva, a ni dostopna javnosti. Če vsa elektronska dokumentacija na guvernerjevem računalniku velja za arhiv, potem bi morala biti tako tudi označena. Določiti bi bilo treba, kam sodijo podatki na elektronskih nosilcih, če je vse to arhiv, bi ta moral biti ločen na posebnem strežniku.
Kot so danes ocenili na ministrstvu, je prav, da se s postopkom nadaljuje, tako bomo dobili definicijo pojma arhiv EU. Ta namreč v evropskem pravu še ni definiran.
Pravosodna ministrica Andreja Katič je že konec junija po seji vlade pojasnila, da se Slovenija z zelo široko razlago pojma arhiv ne strinja. Stališče komisije bi v praksi namreč pomenilo tudi, da bi bilo treba pri takšni preiskavi pridobiti vnaprejšnje soglasje ECB, kar je za Slovenijo nesprejemljivo.
"Avtonomija organov pregona je po našem mnenju namreč bistvena prvina pravne države, pri tovrstnih preiskavah pa je ključen tudi element presenečenja," je takrat poudarila ministrica.
Nacionalni preiskovalni urad je zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic ovadil vse člane sveta Banke Slovenije, ki je konec leta 2013 izrekel izredne ukrepe v bankah. Zadeva je trenutno v predkazenskem postopku, tožba Evropske komisije proti Sloveniji na njo ne vpliva, ta teče dalje.
