Slovenija je meddržavno tožbo proti Hrvaški vložila septembra 2016, ker da hrvaška sodišča sistematično onemogočajo LB, da bi prišla do terjatev, ki jih ima do hrvaških podjetij, s tem pa so banko prikrajšala za njeno premoženje. Tožba temelji na 48 postopkih pred hrvaškimi sodišči.
Terjatve izhajajo iz obdobja nekdanje skupne države, ko je bila LB ena največjih bank v Jugoslaviji in velik posojilodajalec hrvaškim podjetjem. Zahtevek Slovenije za pravično odškodnino je 429,5 milijona evrov, kolikor po oceni revizorjev znaša višina terjatev na dan vložitve tožbe.
Ustna obravnava pred 17-članskim velikim senatom ESČP je potekala dopoldne v Strasbourgu, popoldne pa je sodišče objavilo video posnetek tega zaslišanja.
Najprej je sodišče nagovoril hrvaški odvetnik Jeremy McBride, ki je izpostavil, da pri primeru LB ne gre za navadno tožbo komercialne banke, ampak dejansko za gospodarske interese držav. Veliko časa je namenil argumentiranju, da je LB entiteta, ki deluje zgolj v interesu države in je v bistvu vladna organizacija, ki pa da v skladu z določili Evropske konvencije o človekovih pravicah, pravilih in sodno prakso sodišča nima pravice vlagati tožb. To je sodišče po njegovih besedah potrdilo tudi leta 2015, ko je zavrnilo individualno tožbo LB za izterjavo terjatev.
Temu sta ugovarjala tako visoka predstavnica Slovenije za nasledstvo Ana Polak Petrič kot slovenski odvetnik Ben Juratowich. Polak Petričeva je poudarila, da gre pri vsej zadevi za arbitrarno delovanje hrvaških vladnih in sodnih oblasti, da bi zaščitili hrvaška podjetja pred izterjavo dolgov do točno te banke.
Pri tem sta oba spomnila na besede nekdanjega finančnega ministra in podpredsednika hrvaške vlade Slavka Linića, ki se je leta 2015 pohvalil, da je kot minister prepovedal kakršnakoli izplačila LB. Hrvaška je sicer skušala zmanjšati pomen njegovih besed, a je Juratowich spomnil, da se po teh besedah Liniću ni zgodilo nič, prav tako pa se nič ne dogaja s kazensko ovadbo, ki jo je takrat proti njemu vložila LB.
Juratowich je zelo podrobno zavrnil razlago McBrida, da je LB "državna" entiteta. Zavrnil je interpretacijo, da bi za dopustnost meddržavne tožbe pred ESČP (33. člen konvencije) morali biti izpolnjeni enaki pogoji kot za sprožitev individualne pritožbe (34. člen konvencije). Evropska konvencija takih omejitev ne postavlja, je poudaril.
Logika, da entiteta, ki je v lasti države, ne more vložiti tožbe, je v tem, da bi se država lahko potem pojavila na obeh straneh - kot tožnica in tožena stranka. A v tem primeru temu ni tako, zato je to meddržavna tožba, je utemeljil.
Poleg tega sta s Polak Petričevo poudarila, da iz konvencije jasno izhaja, da imajo vsi posamezniki in pravne osebe zajamčene pravice. "Če bi sodišče slovensko tožbo zavrnilo, bi to pomenilo, da pravne osebe, ki so v državni lasti, teh pravic ne uživajo ter da sodišče v Strasbourgu ne more zagotavljati varstva njihovih pravic," je poudarila Polak Petričeva.
Vprašanje "statusa" LB in povezanosti z državo je najbolj zanimalo tudi sodnike ESČP. Lada Čanturijo iz Gruzije je zanimalo, katere organizacije v lasti države bi za Hrvaško lahko vlagale tožbe, Jona Fridrika Kjolbroja iz Danske pa, kako naj ESČP potegne črto, da države ne bi vlagale pritožb v imenu za praktično katerokoli organizacijo v lasti države.
Marka Bošnjaka iz Slovenije je zanimalo, kakšne državne funkcije opravlja LB, Pereja Pastorja Vilanovo iz Andore je zanimala lastniška struktura in ustroj LB, Paula Lemmensa iz Belgije pa, ali LB lahko sprejema odločitve, ki so obvezujoče tudi za tretjo stranko.
McBride je v odgovorih sodnikom ponovil, da LB ni običajna banka, ampak državna entiteta z enim samim lastnikom - državo, edina naloga te banke pa je izterjava terjatev od hrvaških podjetij in skrb za državne interese.
Juratowich se je s slednjim v bistvu strinjal - normalno je, da banka želi izterjavo dolgov, pa tudi, da jo lastnik pri tem podpira. Ali gre pri slednjem za državo ali ne, pa ni relevantno, je poudaril.
Dodal je, da LB nikakor ni organ države in ni del državnega aparata. Je pravna oseba, ločena od države, čeprav v lasti države, a zato še ni "državna", zagotovo pa ne "podpisnica konvencije". Prav tako zanjo velja zakon o gospodarskih družbah, nima nobenih posebnih pooblastil in nikoli ni izvajala javnih funkcij, je pojasnil Juratowich in dodal, da Hrvaška ni predstavila nobenega nasprotnega dokaza.
Spomnil je, da država ni bila lastnik banke, ko so bili krediti izdani. Poleg tega je hrvaška centralna banka leta 1991 banki odvzela pravico delovanja na hrvaškem ozemlju, zato je zdaj po njegovih besedah ironično, da Hrvaška trdi, kako "banka ne deluje več". Slovenija je lastništvo nad banko prevzela z ustavnim zakonom leta 1994, a vseeno nadzorni odbor, v katerem sedijo predstavniki države, ne more vplivati na odločitve uprave, je še pojasnil Juratowich.
