Omenjeni sindikat je na sodišče vložil tožbo, v kateri je zahteval, naj se ugotovi, da ima španska hčerinska družba bančnega velikana Deutsche Bank obveznost vzpostavitve sistema za evidentiranja dnevnega delovnega časa, ki ga opravijo njeni zaposleni.
Sindikat je menil, da bi bilo mogoče s tem sistemom preveriti spoštovanje predpisanega delovnega časa in obveznosti, določene v nacionalni zakonodaji, da se predstavnikom sindikatov posredujejo informacije o nadurah, opravljenih v posameznem mesecu.
Po mnenju sindikata obveznost vzpostavitve takega sistema evidentiranja izhaja ne samo iz nacionalne zakonodaje, temveč tudi iz listine EU o temeljnih pravicah in evropske direktive o delovnem času.
Deutsche Bank je medtem trdila, da iz sodne prakse španskega vrhovnega sodišča izhaja, da španska zakonodaja ne določa take splošno veljavne obveznosti. Iz sodne prakse naj bi namreč po njihovem prepričanju izhajalo, da zakon, če ni drugače dogovorjeno, zahteva le, da se vodi evidenca nadur, ki jih opravijo delavci, ter da se delavcem in njihovim zastopnikom na koncu vsakega meseca sporoči število opravljenih nadur.
Prvostopenjsko sodišče je izrazilo dvom, da je razlaga vrhovnega sodišča skladna s pravom EU, in se je v povezavi s tem obrnilo na Sodišče EU. Kot so zapisali na osrednjem sodnem organu unije, iz informacij, ki jih je predložilo špansko sodišče, izhaja, da v iberski članici skoraj 54 odstotkov opravljenih nadur ni evidentiranih.
Po njihovem prepričanju razlaga španskega prava, ki jo je sprejelo vrhovno sodišče, v praksi delavcem odvzema glavno sredstvo za dokazovanje, da so presegli najdaljše trajanje delovnega časa, pomeni pa tudi, da predstavniki teh delavcev nimajo nobenega sredstva, potrebnega za preverjanje spoštovanja predpisov, ki se uporabljajo na tem področju.
Sodišče EU je temu pogledu pritrdilo. Pri tem je poudarilo pomen temeljne pravice vsakega delavca do omejenega delovnega časa ter dnevnega in tedenskega počitka, ki je določena v listini in katere vsebina je podrobneje opredeljena v direktivi o delovnem času.
Brez sistema, ki omogoča evidentiranje dnevnega delovnega časa, po mnenju Sodišča EU ni mogoče objektivno in zanesljivo določiti niti števila opravljenih delovnih ur in njihove časovne razporeditve niti števila nadur, zaradi česar je pretirano težko ali v praksi celo nemogoče zagotoviti, da bi lahko delavci uveljavljali svoje pravice.
Sodišče torej meni, da nacionalna ureditev, ki ne določa obveznosti uporabe instrumenta evidentiranja delovnega časa, ne zagotavlja polnega učinka pravic iz listine o temeljnih pravicah in direktive o delovnem času.
Zato morajo članice EU po presoji sodišča zaradi zagotovitve polnega učinka teh pravic delodajalcem naložiti obveznost, da vzpostavijo objektiven, zanesljiv in dostopen sistem, s katerim je mogoče evidentirati dnevni delovni čas, ki ga opravi vsak delavec.
Naloga članic povezave pri tem je, da opredelijo konkretna pravila za uvedbo takega sistema, po potrebi ob upoštevanju posebnosti posameznih panog ali velikosti podjetij, je še odločilo Sodišče EU.
V Sloveniji sicer zakonodaja delodajalce k evidentiranju delovnega časa obvezuje.
