Vlada je danes predlog potrdila zato, ker je želela prehiteti državni svet, ki je pripravljal podoben zakon in je šel v smeri, da bi Banko Slovenije tožila država, in ne izbrisani imetniki kvalificiranih obveznosti. "Pohiteli smo zato, ker smo želeli, da se zakonodajni postopek čimprej začne. Možno je, da bomo delali kakšno kombinacijo s predlogom zakona državnega sveta," je dejal državni sekretar na ministrstvu Metod Dragonja.
Predlog zakona, ki ga je vlada potrdila, bo v DZ šel po rednem postopku. Vlada računa, da bi bil zakon sprejet na junijski ali julijski seji. Nato bi v treh mesecih stekla priprava virtualnih podatkovnih sob, do katerih bi lahko dostopali in tožbo vlagali le izbrisani dejanski imetniki oz. vlagatelji. Tožbo bo sicer mogoče vložiti v roku desetih mesecev od uveljavitve zakona.
Predlog kljub nasprotovanju Banke Slovenije predvideva, da bo morebitno dosojene odškodnine plačala Banka Slovenije. Morebitne odškodnine bi se lahko gibale med nič in 963,2 milijona evrov, kolikor je bilo izbrisanih obveznosti v leta 2013 in 2014 podržavljenih bankah, plus pripadki. A Banka Slovenije bi jih izplačala le v višini oblikovanih rezervacij in splošnih rezerv, ki jih je po ocenah ministrstva dovolj.
Če bi morebitno dosojene odškodnine presegle rezerve in rezervacije Banke Slovenije, bi razliko začasno založila država. "Zapleti so možni, a v prvi etapi se bodo te dileme razčiščevale v zakonodajnem postopku," je dejal Dragonja. Ministrstvo bo tako pri tej rešitvi vztrajalo. Guverner ščiti rezerve Banke Slovenije, minister za finance pa proračun in javnofinančno sliko, je bilo slišati.
Kot je pojasnilo ministrstvo v obrazložitvi predloga zakona, je Banka Slovenije samostojno in neodvisno izrekala izredne ukrepe, za izrek katerih je bila odškodninsko odgovorna. Zakonodaja, na podlagi katere je potekal izrek izrednih ukrepov, je bila spoznana za ustavno skladno, zato je za pravilnost izvrševanja te zakonodaje odškodninsko odgovorna predvsem Banka Slovenije, in ne Republika Slovenije, je navedlo.
Ministrstvo je upoštevalo pripombo centralne banke, da bi bila vzpostavitev podatkovnih sob stroškovno in logistično prevelik zalogaj, zato predlog predvideva vzpostavitev virtualnih podatkovnih sob. To bo vzpostavila Agencija za trg vrednostnih papirjev, ki bo lahko tudi preverjala podatke o lastništvu. Z njeno vlogo pa so želeli tudi zmanjšati vlogo Banke Slovenije in se čimbolj izogniti konfliktu interesov.
V primerjavi s prvotnim predlogom so zato tudi črtali določbo, da bi v primeru, če bo sodišče odločilo, da so tožbeni zahtevki utemeljeni, predlog višine odškodnin oblikovala Banka Slovenije. Po sprejetem predlogu bo sodišče s sodbo samo odločilo o višini tožbenega zahtevka za posameznega tožnika na podlagi postavljenih samostojnih tožbenih zahtevkov.
Po novem bo dostop do informacij tristopenjski. Banka Slovenije bo morala javno objaviti nekatere dokumente. Virtualno podatkovno sobo bo vzpostavila Agencija za trg vrednostnih papirjev, podatke bo zagotavljala Banka Slovenije, ministrstvo pa bo vzpostavilo podatkovno sobo, v kateri bo omogočilo uporabo strojne in programske opreme za dostop do dokumentov in podatkov.
Sodne takse se bodo plačale na koncu sodnega postopka in ne bodo procesna predpostavka, kar naj bi pripomoglo k hitrejšemu začetku obravnave tožb. Glede že vloženih predlog omogoča, da jih lahko tožnik spremeni. Če bo v tožbo združilo 30 tožnikov s skupnim pooblaščencem, se bo taksa prepolovila.
Predlog ohranja prvotno rešitev, da bo vse postopke vodilo Okrožno sodišče v Mariboru, in da bodo z učinkom sodbe zajeti le tožniki. Po novem po mnenju ministrstva jasneje določa obrnjeno dokazno breme oz. da mora Banka Slovenije dokazati obstoj razlogov za ukrepe ter upošteva pripombe v zvezi z dostopom do informacij in njihovim varovanjem.
V njem pa ministrstvo ni upoštevalo pripomb, naj imajo stranke možnost, da predlagajo izdajo sklepa o predložitvi dokazov sodišču do konca glavne obravnave, naj postopek poteka pred arbitražnim tribunalom, da bi moralo sodišče samo izdelati nove cenitve, naj zakon predvidi ugotavljanje odgovornosti tretjih oseb in da naj se zakon razlikuje za različne vlagatelje. Možnost rešitve, ki bi imetnike razlikovala po statusu, in ne po vsebini vrednostnega papirja, se je namreč po navedbah ministrstva izkazala za protiustavno.
