c S
Radovan Karadžić - od pesnika do obsojenega vojnega zločinca 20.03.2019 16:30 Haag, 20. marca (STA) - Radovan Karadžić ki so mu v prizivnem postopku danes v Haagu povišali kazen za genocid in vojne zločine v BiH na dosmrtni zapor, je za svoje podpornike junak, ki se je boril za svoj narod. Za večino mednarodne skupnosti in žrtve pa je vojni zločinec, ki se bo v zgodovino zapisal kot tvorec najhujših vojnih zločinov po drugi svetovni vojni.

Karadžić se je rodil 19. junija 1945 v revni vasici Petnjica v Črni gori, njegova družina pa je po rodu s Kosova. Njegov oče Vuk je bil med drugo svetovno vojno četnik, tako da je bil po vojni del njegovega otroštva v zaporu. Kot navaja francoska tiskovna agencija AFP, se je Radovan z očetom prvič srečal, ko je bil star pet let. Družina naj bi bila tudi v sorodu z očetom srbske abecede Vukom Karadžićem.

S petnajstimi leti, leta 1960, se je preselil v Sarajevo, kjer je leta 1964 začel študirati medicino, nato pa se specializiral za psihiatra. V prostem času je pisal pesmi, drame in igral srbsko narodno glasbo ter bil pred začetkom delovanja v politiki znan kot pesnik in psihiater. V Sarajevu je spoznal tudi svojo soprogo Ljiljano.

Njegov mentor, psihiater Ismet Cerić ga je za ameriško televizijo Frontline opisal kot človeka "tisočerih obrazov", ki je imel verjetno osebnostne motnje. Menil je, da Karadžić ne živi v realnosti, ter dodal, da je bila njegova poezija, na katero je bil zelo ponosen, zelo običajna.

Za politiko se je odločil leta 1990 v času vzpona nacionalizmov v nekdanji Jugoslaviji. K udejstvovanju v politiki ga je spodbudil srbski nacionalistični pisatelj Dobrica Ćosić. Tako je leta 1990 ustanovil in postal predsednik nacionalistične Srbske demokratske stranke, ki je še sedaj ena glavnih strank v državi.

Potem ko je Bosna in Hercegovina po referendumu, ki so ga večinsko bojkotirali bosanski Srbi, 1. marca 1992 razglasila neodvisnost, so bosanski Srbi pod vodstvom Karadžića razglasili neodvisno Republiko srbsko z glavnim mestom Sarajevom. Od 12. maja do 17. decembra 1992 je bil predsednik predsedstva Republike srbske, od 17. decembra 1992 do 19. julija 1996 pa njen predsednik in vrhovni poveljnik oboroženih sil.

Sile pod njegovim vodstvom in poveljstvom drugega haaškega obtoženca, generala Ratka Mladića, so med krvavo vojno, kot je navedeno v haaški obtožnici, izvajale politiko etničnega čiščenja, med katero so z domov pregnali več kot milijon nesrbskega prebivalstva ter načrtno pobijali in posiljevali. Med vojno v BiH je bilo ubitih več kot 100.000 ljudi. Več kot 20.000 žensk je bilo posiljenih.

Konec leta 1995 je s takratnimi predsedniki BiH, Hrvaške in Srbije Alijo Izetbegovićem, Franjem Tuđmanom ter svojim zaveznikom Slobodanom Miloševićem podpisal daytonski mirovni sporazum, s katerim se je končala vojna v BiH.

Julija 1996 je Karadžić zaradi pritiska mednarodne skupnosti in takratnega jugoslovanskega predsednika Miloševića odstopil s položaja predsednika Republike srbske in pooblastila prenesel na podpredsednico Biljano Plavšić.

Haaško sodišče je sprva 24. julija 1995 in 14. novembra 1995 izdalo skupni obtožnici proti Karadžiću in Mladiću za zločine v Srebrenici in vojni v BiH, ki pa ju je nato ločilo. 31. maja 2000 je izdalo ločeno obtožnico proti Karadžiću, dve leti kasneje pa tudi proti Mladiću.

Po individualni in poveljniški odgovornosti je bil obtožen za sodelovanje v genocidu in za genocid v Srebrenici. Niso pa mu sodili samo zaradi genocida v Srebrenici, ampak prvič tudi zaradi genocida nad Bošnjaki in Hrvati v sedmih drugih občinah v BiH - Ključ, Sanski Most, Prijedor, Vlasenica, Foča, Zvornik in Bratunac leta 1992.

Sodili so mu tudi zaradi več kot triletnega obleganja Sarajeva, med katerim je bilo ubitih več kot 10.000 ljudi, med njimi 1500 otrok. V 11 točkah obtožnice je bil obtožen tudi za zločine proti človečnosti in vojne zločine proti nesrbskemu prebivalstvu med vojno v BiH.

V njegovem primeru je sodišče prvič razsojalo o zajetju 377 modrih čelad za talce od 26. maja do 19. junija 1995 in ga spoznalo za krivega.

Na prvi stopnji ga je haaško sodišče 24. marca 2016 spoznalo za krivega v 10 od 11 točk obtožnice in ga obsodilo na 40 let zapora. Spoznalo ga ni za krivega za genocid v občinah na zahodu BiH. Na sodbo se je pritožil, prav tako tožilstvo. Prizivno sodišče mu je v danes izrečeni pravnomočni sodbi kazen povišalo na dosmrtni zapor.

Karadžić je po odstopu s položaja predsednika Republike srbske izginil in se je skrival v odročnih pravoslavnih samostanih. Ameriška vlada je leta 2001 za informacije, ki naj bi pripeljale do njegove aretacije, razpisala nagrado v vrednosti petih milijonov dolarjev.

Karadžić se je kasneje skrival pod identiteto zdravilca Dragana Dabića, ki je predaval, pisal kolumne za revijo in hodil na pijačo v beograjski bar Luda kuća. Po 13 letih na begu so Karadžića leta 2008 končno razkrinkali in ga 21. julija aretirali na avtobusu v Beogradu. Ob novici je v Sarajevu izbruhnilo slavje, v Beogradu pa protesti. Karadžića so po hitrem postopku izročili haaškemu sodišču, kjer se je sojenje začelo 26. oktobra 2009, končalo pa 7. oktobra 2014.