Državni svet (DS) je zahtevo za presojo ustavnosti vložil v začetku leta 2015. Med drugim je zahteval presojo 4. člena zakona o določitvi volilnih enot za volitve poslancev v DZ ter 7., 42., 43., 44., 90., 91., 92. in 93. člena zakona o volitvah v DZ.
Zakon o določitvi volilnih enot je bil sprejet septembra 1992 in noveliran v letu 2004. Med drugim za potrebe volitev DZ določa, da je Slovenija razdeljena v osem volilnih enot, od katerih ima vsaka po 11 volilnih okrajev. Dodatno določa dve posebni volilni enoti, ki zajemata občine, kjer se voli predstavnika italijanske in madžarske narodne skupnosti. Sporni 4. člen, ki ga je presojalo ustavno sodišče, nato konkretno določa, katere občine spadajo v posamezno volilno enoto ter katera območja obsegajo volilni okraji.
Tudi zakon o volitvah v državni zbor je bil sprejet septembra 1992, nato pa večkrat noveliran. Sporni 7. člen zakona govori o volilni pravici in o tem, kako se jo uresničuje. 42., 43. in 44. člen določajo, kako stranke oblikujejo volilne liste in kako jih vlagajo, 90., 91., 92. in 93. člen pa govorijo o ugotavljanju izida volitev, med drugim tudi o tem, kako se izračuna število mandatov, ki jih dobi posamezna lista, ter kateri kandidati z liste so izvoljeni.
V državnem svetu so prepričani, da je 4. člen zakona o določitvi volilnih enot v neskladju z ustavo, ker volilni okraji, določeni v njem, ne sledijo načelu, da se en poslanec voli na približno enako število prebivalcev. Zakon o volitvah v DZ pa je po njihovem neustaven, ker volivcem ne omogoča odločilnega vpliva na podelitev mandatov kandidatom, pač pa imajo odločilni vpliv stranke. Prav tako po njihovih navedbah ne omogoča, da bi vsi volivci dobili svojega predstavnika v DZ.
Novembra lani je ustavno sodišče v postopku ocene ustavnosti opravilo tudi javno obravnavo. Med mnenji je prevladovalo stališče, da volilni sistem zagotavlja vpliv volivcev na izvolitev poslancev, različna pa so bila mnenja o tem, ali je njihov vpliv odločilen. Direktor službe Državne volilne komisije Dušan Vučko je na primer opozoril, da trenutno volivec nima vpliva na izbiro kandidata znotraj strankarske liste, kar pomeni, da mu je kandidat na nek način vsiljen. Ureditev strankam po njegovem mnenju tudi omogoča, da kandidate, za katere želijo, da so izvoljeni, kandidirajo v volilne okraje, kjer je večja verjetnost, da bodo izvoljeni. Izpostavil je še, da je verjetnost, da je nekdo izvoljen, večja, če kandidira v manjšem volilnem okraju.
Pravnik Franc Grad, sicer tudi eden od avtorjev volilne zakonodaje, je na drugi strani menil, da je volilni sistem skladen z ustavo, čeprav po njegovi oceni ni edini možen.
Nekdanji minister za pravosodje in upravo Miha Kozinc, v času katerega je nastajala in bila sprejeta volilna zakonodaja, se je za STA spomnil dogajanja, ki je spremljalo oblikovanje besedila zakona o določitvi volilnih enot leta 1992 na njihovem ministrstvu. Volilni okraji so bili po njegovih besedah določeni na podlagi želja poslancev, strank in lokalnih skupnosti. "Bile so različne želje, pritiski. Spominjam se, da smo uporabili celo prispodobo, da so volilni okraji takšni kot leopardova koža, ki ima večje in manjše madeže," je dejal. Kljub temu so po njegovih besedah skušali okraje oblikovati tako, da bi bili med seboj čim bolj primerljivi in da bi bilo v njih približno enako število volivcev, čeprav se to vedno ne da.
Zaradi proporcionalnega volilnega sistema z volilnimi okraji, ki velja v Sloveniji, namreč ni nujno, da so v DZ izvoljeni tisti kandidati, ki dobijo največ glasov. Tako je tudi število glasov tistih, ki so bili izvoljeni, tudi zaradi velikosti okrajev lahko precej različno. Na junijskih državnozborskih volitvah je denimo predsednik SDS Janez Janša prišel v parlament z okoli 7000 glasovi volivcev, poslanec DeSUS Ivan Hršak pa jih je dobil manj kot 400.
Volilna aritmetika pa je letos nekatere vidnejše politike celo stala uvrstitve v DZ, na primer predsednika DeSUS Karla Erjavca in predsednico SAB Alenko Bratušek.
Predsednica ustavnega sodišča Jadranka Sovdat v torek v intervjuju za STA še ni želela razkriti, kako so pri presoji posameznih delov volilne zakonodaje odločili ustavni sodniki. So pa ti pri odločanju po njenih besedah presojali predvsem velikost volilnih okrajev ter to, ali volilni sistem ustreza zahtevi, da morajo na eni strani volitve potekati po proporcionalnem volilnem sistemu, na drugi strani pa da morajo imeti volivci odločilen vpliv na dodelitev mandatov. Dejala je še, da je volilni zakon takšne narave, da brez njega ni mogoče izvajati volitev, zato ustavno sodišče tudi ne more zadržati njegovega izvajanja.
