Nemško ustavno sodišče je avgusta lani na podlagi več tožb glede programa ECB za t. i. kvantitativno sproščanje oz. povečanje razpoložljive likvidnosti v finančnem sistemu v boju proti deflacijski nevarnosti, izrazilo pomisleke glede skladnosti tega početja z mandatom centralne banke evrskega območja in poseganja ECB v pristojnosti držav članic. Ker gre za izvajanje prava EU, se je pred vsebinsko razsodbo z vprašanji najprej obrnilo na Sodišče EU.
Kot so avgusta lani ocenili nemški ustavni sodniki, ki so že večkrat preverjali skladnost protikriznih ukrepov ECB, obstajajo močni argumenti v prid očitkom, da program krši temeljna določila prava EU o prepovedi financiranja držav s strani ECB in drugih centralnih bank območja evra, pa čeprav nakupi centralnih bank potekajo na sekundarnem, torej borznem trgu, in ne neposredno od držav.
Prav tako po mnenju nemških ustavnih sodnikov obstajajo argumenti, da program presega mandat denarne politike ECB, ki je ohranjanje cenovne stabilnosti v evrskem območju, in posega na področje ekonomske politike, kar je v pristojnosti predstavnikov članic, torej evrskih voditeljev in evroskupine.
Sodišče EU ni ugotovilo nobenega elementa, ki bi lahko vplival na veljavnost programa. Po oceni sodišča s programom ni bil presežen mandat ECB. Program namreč po navedbah najvišjega sodnega organa v EU spada na področje denarne politike, kjer ima ECB kot ustanova EU izključno pristojnost za članice, katerih valuta je evro, z njim pa se spoštuje načelo sorazmernosti.
Cilj programa je inflacijska pričakovanja dvigniti na raven srednjeročnega cilja ECB, ki je malenkost pod dvema odstotkoma. Sodišče je opozorilo, da ukrepa denarne politike ni mogoče enačiti z ukrepom ekonomske politike samo zato, ker bi lahko imel posredne učinke s tega področja.
Nasprotno, ECB in ostale centralne banke morajo, da bi vplivale na raven inflacije, nujno sprejeti ukrepe, ki imajo nekatere učinke na realno gospodarstvo, ki bi se lahko v druge namene poskušali doseči tudi z ekonomsko politiko, je zapisalo sodišče.
To je tako ugotovilo, da program v svojem bistvu ne presega očitno tistega, kar je nujno za povečanje stopnje inflacije, saj je očitno, da druga orodja, ki jih je imel evrski sistem centralnih bank na voljo, niso omogočala odprave tveganja deflacije.
Sodišče je poudarilo tudi, da ta program ni selektiven in da ne ustreza specifičnim potrebam po financiranju nekaterih ranljivejših članic območja evra. Ne omogoča namreč nakupa vrednostnih papirjev, ki pomenijo znatno stopnjo tveganja, in določa stroge zgornje meje nakupa glede na izdajo in izdajatelja. Poleg tega daje prednost nakupu obveznic, ki jih izdajo zasebni gospodarski subjekti.
ECB in ostale centralne banke so po mnenju najvišjega sodnega organa v EU tudi uravnotežile različne obstoječe interese, da bi se pri izvajanju programa preprečil nastanek neugodnih položajev, ki bi bili glede na cilj tega programa očitno nesorazmerni.
Sodišče je tako ugotovilo, da s programom ni kršena prepoved t. i. monetarnega financiranja, s katero je ECB in nacionalnim centralnim bankam prepovedano, da bi članici dodelil kakršen koli kredit. Izvajanje tega programa po mnenju Sodišča EU ni enakovredno nakupu obveznic na primarnih trgih in ne zmanjšuje spodbude za članice za vodenje zdrave javnofinančne politike, kar nato tudi podrobneje pojasni.
Sodišče je poudarilo še, da prepoved monetarnega financiranja ni ovira za imetništvo obveznic do njihove zapadlosti in za nakup obveznic z negativnim donosom do zapadlosti.
Program odkupovanja državnih obveznic in obveznic drugih akterjev na sekundarnem trgu je ECB začela izvajati marca 2015 na podlagi odločitve sveta osrednje denarne ustanove v evrskem območju, poteka pa v okviru sistema centralnih bank območja evra. Ta program predstavlja najpomembnejši del širšega programa odkupovanja dolžniških vrednostnih papirjev.
Program se je sprva začel z mesečnimi odkupi v višini 60 milijard evrov, marca 2016 se je nato zgornja meja mesečnih nakupov zvišala na 80 milijard evrov, aprila 2017 se je spet spustila na 60 milijard, z letošnjim letom pa je najprej upadla na 30 milijard evrov, oktobra na 15 milijard evrov, z novim letom pa naj bi bilo neto nakupov obveznic konec. To pomeni, da bodo centralne banke evrosistema za nakupe namenjale le še prihodke od dospelih obveznic.
