"Postati želim vodilni kandidat EPP za evropske volitve 2019 in biti naslednji predsednik Evropske komisije. Evropa potrebuje nov začetek in več demokracije," je sporočil po Twitterju v angleščini, francoščini in nemščini.
Ob tem je opozoril, da je Evropa na prelomnici in da bodo evropske volitve maja prihodnje leto usodne za prihodnost EU. "Gre za obrambo naših vrednot, ker smo izzvani od zunaj in znotraj. Gre za preživetje evropskega načina življenja," je poudaril v tvitu.
Svojo odločitev je utemeljil z obljubo, da bo "pomagal Evropo vrniti ljudem in ponovno vzpostaviti vez med državljani in EU". "Začeti želim novo poglavje v EU," je še zatrdil v nizu tvitov, s katerimi je potrdil kandidaturo.
Nato je v izjavi za medije izpostavil še nekaj poudarkov, na primer da "ne smemo dovoliti delitve Evrope na vzhod in zahod, bogate in revne, majhne in velike države, saj bi bil to konec EU", ter da so potrebne nove ideje, saj je videti EU preveč kot birokratska in elitna struktura.
Napoved kandidature je sprožila vrsto kritičnih odzivov na družbenih omrežjih v povezavi z njegovo neprepoznavnostjo in izjavami. Odmeva na primer ena od njegovih starih izjav, da "Evropa potrebuje razpravo o identiteti in dominantni kulturi".
Weber je tarča kritik tudi zaradi premehke drže do madžarskega premierja Viktorja Orbana. EPP je glede Orbana razdeljena, Weber pa pripada struji, ki je Orbanu bolj naklonjena.
Koncept vodilnih kandidatov ali "spitzenkandidatov" je EU uvedla pred prejšnjimi evropskimi volitvami, da bi nadela obraze odtujeni evropski politiki in okrepila volilno udeležbo, tudi z obljubo po večji demokratičnosti.
Vodilni kandidat naj bi v tem duhu po tolmačenju Evropskega parlamenta v primeru zmage svoje politične družine na volitvah postal predsednik Evropske komisije.
A koncept je sporen. Članice unije so iz pravnih in političnih razlogov do njega zadržane ter izpostavljajo, da ni samodejnosti med izidom volitev in položajem predsednika komisije.
Weber se je maja v pogovoru z STA predstavil v prvi vrsti kot Bavarec, sicer pa kot "prepričan Evropejec", ki ima rad dobro vsebinsko razpravo in nad vse postavlja kompromis.
Bavarec iz vrst Krščansko-socialne unije (CSU), sestrske stranke Krščansko-demokratske unije (CDU) nemške kanclerke Angele Merkel, si je zagotovil podporo te najvplivnejše političarke v Evropi.
Zato po neuradnih ocenah ni zelo verjetno, da bo na kongresu EPP 7. in 8. novembra v Helsinkih, kjer bo EPP dokončno potrdila svojega vodilnega kandidata, sploh imel tekmece.
Merklova je danes ponovila, da podpira kandidaturo Webra. Izpostavila pa je, da je treba šele videti, ali bo v EPP še kak kandidat za položaj, poroča nemška tiskovna agencija dpa.
Rok za oddajo kandidatur za vodilnega kandidata EPP je 17. oktober. Med morebitnimi kandidati sta se v minulih mesecih poleg Webra največ omenjala Finec Alexander Stubb in Francoz Michel Barnier.
Barnier se je sicer za položaj vodilnega kandidata EPP potegoval pred prejšnjimi evropskimi volitvami, a so v EPP z glasovanjem izbrali Luksemburžana Jean-Clauda Junckerja, ki je na koncu tudi postal predsednik Evropske komisije.
Tokrat se zdi po neuradnih napovedih verjetneje, da glasovanja ne bo in da bo Weber edini kandidat EPP za vodilnega kandidata za evropske volitve.
Stubb se je na Webrovo napoved danes takoj odzval po Twitterju. Spomnil je, da sta oba istega leta postala evropska poslanca, ter zapisal: "Manfred je odličen kandidat. Želim mu vso srečo."
45-letni Weber je evropski poslanec od leta 2004. Na položaju predsednika politične skupine EPP v Evropskem parlamentu je leta 2014 nasledil Francoza Josepha Daula, ki je sedaj predsednik stranke EPP.
O njegovi kandidaturi za "spitzenkandidata" EPP se ugiba že dolgo, a doslej se ni izpostavljal. Zunaj bruseljskega balona ni poznan.
Tudi če EPP novembra potrdi Webra za vodilnega kandidata in če EPP zmaga na evropskih volitvah, to sicer še ne pomeni, da bo Nemec dejansko predsednik komisije. Jamstev ni, to je le košček kadrovske sestavljanke EU.
Če bi se Webru uspelo zavihteti na položaj predsednika komisije, bi bil to prvi Nemec na tako vplivnem položaju po petdesetih letih. Walter Hallstein je bil sicer sploh prvi predsednik komisije v letih 1958-1967.
