"Upoštevajoč kadrovsko problematiko ter obseg in zahtevnost zadev, ki jih obravnavamo, kljub izjemni in precejkrat tudi pretirani kritičnosti javnosti velja pohvaliti delo mariborskih tožilcev, ki v celoti obvladujejo pripad zadev in po moji oceni v večini sodijo med sposobnejše in prizadevnejše slovenske tožilce," je delovanje mariborskega tožilstva po letu dni vodenja ocenil Simonič.
"To poudarjam tudi zato, ker nas velik del ljudi vidi le kot dobro plačane funkcionarje v slabo delujočem javnem sektorju. Ne vidi in ne želi videti pa težavnosti in tudi nevarnosti našega poklica ter bremen, naporov in odrekanj, ki nas doletijo," je opozoril višji državni tožilec.
Temeljna vodila za vodenje tožilstva so človečnost, poštenost, pravičnost, strokovnost in kvaliteta dela ter učinkovitost, pravi. Moti pa ga, da sta v prevelikem delu naše družbe poštenost in pravičnost postali skoraj posmehljivki.
Na vprašanje, kaj meni o številnih postopkih, ki so bili sproženi zoper nekdanjega mariborskega župana Franca Kanglerja, je dejal, da je tožilstvo brez izjeme dolžno obravnavati in odločiti o vsaki prejeti kazenski ovadbi, pri čemer nima vpliva na količino prejetih ovadb.
"Če želite moje mnenje na podlagi podatkov o usodah številnih ovadb zoper Franca Kanglerja, bi zlasti izrazil upanje, da smo se na tožilstvu in policiji iz tega kaj naučili," je dejal in dodal, da je videti, kot da bi v predkazenskih postopkih prišlo do kratkega stika v komunikaciji med tožilstvom in policijo, saj je težko drugače pojasniti, zakaj je tožilstvo zavrglo toliko kazenskih ovadb.
Simonič je glede zakonodaje ocenil, da je eno od kaznivih dejanj, ki narekuje spremembo kazenskega zakonika, malomarno zdravljenje. Kaznivost malomarnostne strokovne napake bi po njegovem mnenju morala temeljiti na hudi malomarnosti, saj trenutno kazensko pravo omogoča obravnavo že zaradi minimalne malomarnosti.
Ravno malomarno zdravljenje pa je očital zdravnikoma v dveh primerih, v katerih je bila posledica smrt otroka. "Primera smrti otrok na Pediatrični kliniki v Mariboru, Bora Nekrepa in Žane Namestnik, sta se me kot tožilca in kot starša majhnega otroka daleč najbolj dotaknila," je dejal Simonič.
Primer smrti Bora Nekrepa tudi zato, ker je ta v marsičem, kot pravi, presegel sprejemljive okvire. "Nekateri ljudje so mi povsem resno odsvetovali obisk mariborske bolnišnice, še posebej pediatrične klinike. Spet drugi so me proglasili za največjega sovražnika slovenskega zdravstva," se spominja Simonič.
Nekateri so ga takrat spraševali, kaj so mu storili slovenski zdravniki, da si izbira primere malomarnega zdravljenja. "Kot da si tožilci in sodniki sami izbiramo primere, ki jih obravnavamo. Če bi si jih, sem prepričan, da si prav nihče ne bi izbral obravnave malomarnih zdravljenj. In vsega tega, pa še marsičesa - vsega se danes več niti ne spomnim -, sem bil deležen izključno zato, ker sem kot relativno mlad in zagnan državni tožilec profesionalno, strokovno in skrbno opravil svoje delo," je sklenil Simonič.
