Ker zaradi razveljavitve omenjenih določb nastane pravna praznina glede roka za vložitev pritožbe, je ustavno sodišče določilo način izvršitve odločbe. Določilo je, da je do drugačne zakonske ureditve dovoljeno vložiti pritožbo zoper tak sklep o odreditvi pridržanja še dva dneva po odpravi pridržanja.
Da bi preprečilo morebitne kršitve pravice do sodnega varstva v postopkih, ki bodo v času objave te odločbe odprti, pa je ustavno sodišče določilo tudi, da se pritožbe, ki so bile vložene pred objavo te odločbe v uradne listu, pa o njih še ni bilo pravnomočno odločeno, obravnavajo kot pravočasne, ne glede na rok, v katerem so bile vložene.
Izpodbijana ureditev pridržani osebi omogoča vložiti pritožbo zgolj v izredno kratkem - najmanj triurnem in največ dvanajsturnem - roku, ko ji je odvzeta prostost, zato pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena ustave ureja na izredno zožujoč način, ugotavlja sodišče.
Poleg tega je pritožniku v času, ko lahko vloži pritožbo, odvzeta prostost, kar nedvomno otežuje obrambo. Pritožnik namreč v času pridržanja nima dostopa do pravnih predpisov, sodne prakse in pravne teorije. Poleg tega so lahko - glede na namen pridržanja - v času pritožbenega roka psihofizične sposobnosti pritožnika zmanjšane.
Po mnenju vlade je sicer sodna kontrola zakonitosti pridržanja zagotovljena tudi v odškodninski pravdi za povrnitev škode zaradi neutemeljenega odvzema prostosti v okviru odškodninskega postopka.
A ustavno sodišče opozarja, da zgolj z odškodninsko tožbo posameznik ne more učinkovito varovati svoje pravice do osebne svobode. V odškodninskem sporu namreč ni mogoče spremeniti pravnega razmerja, urejenega s pravnomočnim sklepom policije o odreditvi pridržanja, niti izdati ugotovitvene odločbe o dopustnosti posega v pravico do osebne svobode.
