c S
Sancinova in Šuklje o pomembni dediščini haaškega sodišča 21.12.2017 08:46 Ljubljana, 21. decembra (STA) - Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije (ICTY), ki po več kot 24 letih konec leta zapira vrata, je pustilo pomembno dediščino. Tako pri razvoju mednarodnega humanitarnega prava, demokracije in vladavine prava v regiji, kulturi nekaznovanosti ter beleženju zgodovine konflikta, sta za STA ocenila strokovnjaka.

Predstojnica katedre za mednarodno pravo na ljubljanski pravni fakulteti Vasilka Sancin je izpostavila, da je glede doseženega normativnega razvoja ICTY odločilno prispeval k razvoju mednarodnega humanitarnega prava, še posebej glede ne-mednarodnih oboroženih spopadov. Prispeval je k zapolnjevanju praznin v definicijah mednarodnih kaznivih dejanj in odločilno vplival na pripravo Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča.

Njegova sodna praksa služi kot pomembno pomožno sredstvo pri identifikaciji in razlagi pravil pred nacionalnimi, regionalnimi in drugimi mednarodnimi sodišči, kot tudi drugimi mehanizmi za naslavljanje nekaznovanosti in doseganje sprave. Pri tem je še posebej pomemben vpliv jurisprudence ICTY na domača kazenska sodišča.

Glede na težavno dokazovanje zločina genocida, ki zahteva dokazovaje posebnega, obarvanega naklepa (dolus specialis), je pomemben tudi prispevek sodišča pri pregonu storilcev za ta zločin.

Kot še posebej pomembno pa je izpostavila razvoj jurisprudence ICTY na področju pregona spolnega nasilja in nasilja zaradi spola v konfliktih in vplivu na vzpostavitev kompenzacijskih mehanizmov za žrtve v nacionalnih jurisdikcijah.

Pred ICTY je bilo za spolna hudodelstva in hudodelstva zaradi spola obtoženih več kot 70 posameznikov, več kot 30 jih je bilo tudi obsojenih. Ta ravnanja je preganjalo kot vojna hudodelstva, hudodelstva zoper človečnost in genocid.

Posilstvo je bilo prepoznano ne samo kot kaznivo dejanje proti konkretni žrtvi, temveč tudi kot orožje v vojni, ki se ga uporablja za ustrahovanje, preganjanje in teroriziranje sovražnika.

V zadevi Tadić je bilo npr. prvič obravnavano spolno nasilje nad moškimi, v zadevi Mucić in drugi je bilo posilstvo prepoznano kot mučenje, v zadevi Furundžija je bilo spolno nasilje v središču celotnega primera, v zadevi Kunarac in drugi je bilo spolno suženjstvo in posilstvo prepoznano kot hudodelstvo zoper človečnost, v zadevi Krstić je pa ICTY povezalo posilstvo z etničnim čiščenjem.

Začrtalo je tudi določene smernice za nudenje zaščite in podpore prič v mednarodnih kazenskih postopkih, še posebej kar zadeva posebno zaščito žensk, ter odprl številna vprašanja, povezana z reparacijami žrtvam in njihovim statusom.

Pomemben je tudi prispevek ICTY na razvoj udeležbe obrambe v postopkih pregona mednarodnih kaznivih dejanj, vključno s preiskovalnimi dejanji obrambe, samo organizacijo obrambe in poudarkom na pravicah obtoženih.

Izkušnje sodišča, še posebej tožilstva, pri premagovanju ovir pri zbiranju dokazov na konfliktnem območju, pa so in bodo v pomoč tudi v prihodnjih primerih pred drugimi sodišči.

Sancinova je kot še posebej dragoceno izpostavila tudi zapuščino tribunala z zgodovinskega vidika, saj imajo obsežni arhivi sodišča, tako fizični, kot elektronski, ki vsebujejo gradiva, dokaze in sodno prakso o dogodkih, ki so bili predmet sojenja, nedvomno tudi izjemno historično vrednost. Tako je pomembno delovanje sodišča tudi za ohranjanje spomina na dogodke na območju nekdanje Jugoslavije, priznanje zločinov in trpljenje žrtev.

Tudi politični analitik in poznavalec razmer na Balkanu Borut Šuklje je v pogovoru za STA arhiv sodišča, v katerem je 2,5 milijona strani zapisov, označil kot verjetno najboljšo in najpopolnejšo zbirko pričanj, dokumentov, zapisov in sodnih odločitev, povezanih z jugoslovanskimi vojnami. S tem haaško sodišče prispeva k temu, da tako spomini kot dejstva najbolj brutalnih zločinov v Evropi po 2. svetovni vojni ne bodo pozabljeni. Hkrati pa pomeni pomembno knjižnico za proučevanje vzrokov vojn in njenih posledic.

Kot najbolj pomembno dediščino sodišča je izpostavil, da bi bile brez njegove ustanovitve in delovanja današnje razmere v regiji bistveno drugačne, saj ga ne moremo ocenjevati zgolj skozi njegovo neposredno vlogo presoje in sojenja osumljenim za vojne zločine. Treba ga je ocenjevati tudi skozi pomen njegovega delovanja pri procesih razvoja demokracije in spoštovanja človekovih pravic v posameznih državah bivše Jugoslavije.

"Brez pravice do postavljanja osnovnega vprašanja, zakaj ni prišlo do mirnega razpada bivše države in zakaj so bile sprožene tako krvave in brutalno uničujoče vojne, bi bila večina vojnih zločinov, pobojev, mučenj, nečloveških poniževanj posameznikov enostavno umaknjena ali v pozabo ali v opravičilo, da je bilo samo tako mogoče," je izpostavil. "Pomeni, da bi se vojni zločini prepustili najprej času in nato več let kasneje začeli slaviti kot pomemben del nacionalne zgodovine posameznih, v vojnah udeleženih držav."

Sodniki in predvsem dolgoletna glavna tožilka sodišča Carla del Ponte so s svojim delovanjem dobesedno zahtevali ne samo odgovornost posameznikov za zločine, temveč prav s tem tudi pravico do demokracije v državah regije. Predvsem del Pontejeva je znala uporabiti vse politične in diplomatske mehanizme, ki so bili dodeljeni sodišču za nemoteno opravljanje njegovega dela.

Gre za možnost rednega poročanja Varnostnemu svetu ZN o napredku posamičnih držav bivše Jugoslavije, ter s tem povezano možnostjo ustavitve ali sprostitve pomembnih finančnih sredstev, ali neposredne pomoči, odpisov dolgov ali novih kreditnih linij za vlade teh držav. Oboje pa je bilo odvisno od ravnaj teh istih vlad, ki so se merila povsem neposredno z njihovo možnostjo in sposobnostjo, da sodišču izročijo osumljene vojnih zločinov.

Preko tega, sposobnosti, da je posamična vlada odločila in izročila osumljene navkljub vsem pritiskom proti ter strahovom in bojaznijo pred zavračajočim javnim mnenjem, se je dalo ocenjevati tudi stopnjo demokracije in moč delujočih institucij v posamični državi, je izpostavil.

Predvsem po letu 2000 pa je bilo od ocene, ki jo je pripravila glavna haaška tožilka, skoraj povsem neposredno odvisen proces napredovanja držav regije proti članstvu v EU. Skorajda istočasno z odhodom Del Pontejeve pa so se na dnevnem redu najpomembnejših evropskih in svetovnih držav kot najbolj pomembne pojavile povsem druge teme. Vprašanje regije in Zahodnega Balkana je postajalo obrobno, Evropa pa ni imela več mehanizma, s katerim bi zahtevala spoštovanje in spravo držav regije.

Kot pomemben premik je Šuklje izpostavil iniciativo Brdo, pa tudi Berlinski proces, ki sta kazala, da bosta postala nova evropska spodbuda. Ne samo nadaljevanje, temveč novo obdobje tudi sprave v regiji, pa je vsaj trenutno, najprej zaradi francoskih in nato nemških volitev, zastalo.

Sancinova pa je kot nadvse pomembno izpostavila, da morajo biti pričakovanja glede delovanja mednarodnih mehanizmov realistična, saj je bil ICTY ustanovljen za pregon le najbolj odgovornih posameznikov v vrhu vojaških struktur na območju nekdanje Jugoslavije, za pregon vseh ostalih storilcev pa morajo poskrbeti države same.

Pri tem je še omenila pomemben, a vendarle omejen doprinos sodnega pregona k zagotavljanju miru in sprave na konfliktnih in post-konfliktnih območjih ter nujnost dopolnjevanja z drugimi mehanizmi - tudi aktivnostmi, ki skušajo seznaniti tudi širšo civilno družbo z delom ICTY in njegovo zapuščino, kar je posebej pomembno za mlade, na katerih sloni prihodnost regije.