c S
Zaporski sistemi pred novimi izzivi 20.12.2017 14:13 Ljubljana, 20. decembra (STA) - Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij je danes pripravila okroglo mizo z naslovom Izzivi zaporskega sistema, na kateri so strokovnjaki z različnih področij predstavili svoje prispevke o obravnavi zaprtih oseb. Med drugim so se pogovarjali o posebnostih obravnave moških in žensk v zaporu ter starših zapornikih in njihovem stiku z družino.

Pedagoginja Vanja Jakopin, ki v zaporu na Dobu skrbi za stik zaprtih z družinami, je poudarila, da je zaprta oseba še vedno starš. Vzdrževanje odnosov je nujno za uravnoteženo odraščanje in lahko dolgoročno pozitivno vpliva na otroka. Opozorila pa je, da so stiki smiselni samo takrat, ko so v dobrobit otroka. V slovenskih zaporih je po njeni oceni ohranjanje stikov z družino marsikdaj postranskega pomena ali je zanemarjeno.

Odvzem prostosti je za celo družino zelo travmatična in stresna izkušnja, ki lahko pri otroku izzove asocialno vedenje, duševne težave, pa tudi odvisnost od drog. "Otrok se lahko počuti odgovornega za odsotnost starša. Če mu razložimo na način, primeren njegovi starosti, se zmanjša otrokov občutek krivde," je dejala Jakopinova. Zaporniki, ki imajo redne stike z družino, se po njenih besedah hitreje resocializirajo, se zavedajo smisla odgovornosti in so bolj zadovoljni.

Kot je opozorila Jakopinova, je pri vplivu na otroka zapornika zelo pomembna tudi vloga okolja, šole in drugih institucij, pa tudi poročanje medijev o obsojenih. V zahodnem svetu narašča število otrok s starši z zapori, taki otroci pa so po besedah Jakopinove v družbi stigmatizirani. Trenutno pri nas ni dodatnih podpornih programov, ki bi pomagali celotni družini zapornikov.

Psihologinja v ženskem zaporu na Igu Melita Zver Makovec je kot ključno razlikovanje med moškimi in ženskimi zapornicami izpostavila, da ženske lahko zanosijo, kar vpliva na obravnavo. Drugi pomemben dejavnik, ki ga je po njenih besedah še posebej treba upoštevati pri delu z ženskimi zapornicami, pa je njihova izpostavljenost različnim travmam. Vsaka tretja zapornica je po izkušnjah Zver Makovčeva vsaj enkrat doživela različno obliko nasilja. Strokovnjaki ocenjujejo, da je ta številka še višja, saj je pogovor o travmi za žrtve zelo težak in se ga pogosto izogibajo.

Posledice take travme, ki ima lahko velik vpliv na splošno funkcioniranje posameznika, se lahko kažejo kot posttravmatski sindrom, depresija, agresivni odzivi, nezaupanje in slabo uravnavanje čustev, je pojasnila. Pri obravnavi zapornic s travmatsko izkušnjo je smiselno poudariti, da so tudi samo žrtve, nato pa delati na prepoznavanju odgovornosti njihovih kaznivih dejanj, je priporočila Zver Makovčeva. "Moramo se zavedati, da so določeni vzorci obnašanja obsojencev lahko posledica travm," je še dejala.

Na okrogli mizi so razpravljali tudi o obravnavi samomorilno ogroženih v zaporih, delu s povzročitelji nasilja, pristopih k obravnavi storilcev spolnih kaznivih dejanj, odnosih med strokovnim delavcem in obsojencem in verbalnim nasiljem nad zaposlenimi.