c S
Zadnjo sodbo haaškega sodišča zasenčil tragični samomor 30.11.2017 08:35 Haag/Zagreb/Ljubljana, 29. novembra (STA) - Izrek zadnje sodbe haaškega sodišča v 24 letih delovanja je danes zaznamovalo tragično dejanje obsojenca, nekdanjega poveljnika bosanskih Hrvatov Slobodana Praljaka, ki naj bi med izrekom spil strup in je nato umrl. Skrajno dejanje je zasenčilo potrditev sodišča v pravnomočni sodbi, da je bilo državno vodstvo Hrvaške vpleteno v vojno v BiH.

Haaško Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije je v prizivnem postopku potrdilo sodbe na prvi stopnji šestim bivšim visokim predstavnikom samooklicane medvojne hrvaške tvorbe Herceg-Bosne - bivšemu predsedniku vlade Herceg-Bosne Jadranku Prliću na 25 let zapora, bivšemu obrambnemu ministru Brunu Stojiću na 20 let, načelniku generalštaba Hrvaškega obrambnega sveta (HVO) Milivoju Petkoviću na 20 let zapora ter bivšemu šefu vojaške policije Valentinu Ćoriću na 16 ter šefu komisije za izmenjavo vojnih ujetnikov Berislavu Pušiću na 10 let. Praljaku, bivšemu načelniku generalštaba HVO, pa je potrdilo sodbo 20 let zapora.

Slednji je po izreku pravnomočne sodbe v sodni dvorani zavpil, da ni vojni zločinec in da ne priznava sodbe, ter nato iz temno rjave stekleničke spil domnevno strup, kot je trdil, nato pa v bolnišnici v Haagu umrl. O njegovi smrti so sprva poročali hrvaški mediji, prvi jo je uradno potrdil hrvaški premier Andrej Plenković, nato pa še haaško sodišče.

Tiskovni predstavnik sodišča Nenad Golčevski je potrdil, da je Praljak umrl v bolnišnici v Haagu, potem ko je "v sodni dvorani popil za zdaj še neznano tekočino in mu je postalo slabo". Dodal je, da mu je zdravniško osebje sodišča takoj nudilo pomoč in da so poklicali reševalce. V bolnišnici so mu nato nudili nadaljnjo zdravniško oskrbo, kjer pa je kasneje umrl. V skladu s standardnimi postopki so na zahtevo haaškega sodišča nizozemske oblasti sprožile preiskavo, je dodal.

Sodišče je zaradi dogodka prekinilo izrek sodbe, po več kot dveh urah pa jo je predsedujoči senatu Carmel Agius do konca izrekel v drugi dvorani sodišča, saj so prejšnjo dvorano, kot je pojasnil, nizozemske oblasti zavarovale kot kraj zločina.

Sodnik Agius je v izreku sodbe sporočil, da so v prizivnem postopku, ki se je začel junija 2013, potekal pa marca letos, upoštevali del pritožb obrambe in tožilstva, da pa so kljub temu visoki civilni in vojaški predstavniki bosanskih Hrvatov "še naprej krivi za številne in težke zločine v BiH".

Sodišče je tako potrdilo izrečene sodbe na prvi stopnji z 29. maja 2013, ko so šesterico spoznali za krive vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti nad Bošnjaki med letoma 1992 in 1994 zaradi etničnega čiščenja, pa tudi zaradi organiziranja koncentracijskih taborišč ter umorov, mučenj in posilstev v Hercegovini in osrednji Bosni.

Prizivni senat je tudi pritrdil, da je obstajal skupni zločinski načrt s ciljem etničnega čiščenja Bošnjakov na območju Herceg-Bosne, da je potekal mednarodni oboroženi spopad ob vpletenosti Hrvaške ter stanje okupacije, s tem pa zavrnil pritožbo obrambe, ki je zahtevala oprostilno sodbo ali občutno znižanje kazni.

S tem je pritrdil, da je v BiH v letih 1993 in 1994 potekal spopad med HVO in vojsko BiH, ki so ga označili za mednarodni spopad. Pritrdil je tudi, da je obstajal skupen zločinski načrt pod vodstvom prvega hrvaškega predsednika Franja Tuđmana s ciljem vzpostavitve hrvaške entitete v BiH in njene priključitve Hrvaški z namenom vnovične združitve hrvaškega naroda.

Pritrdil pa je pritožbi obrambe, ko je razsodilo, da je bilo uničenje starega mostu v Mostarju vojaško upravičeno dejanje. Na prvi stopnji je namreč sodišče presodilo, da je bil sicer most vojaški cilj, da pa njegovo uničenje ni bilo vojaško upravičeno dejanje, saj je bil glavni namen povzročitev psihične in fizične škode bošnjaškemu prebivalstvu vzhodnega dela Mostarja oziroma spodkopavanja njihove morale. Tožilstvo je pri tem izpostavilo obleganje vzhodnega dela Mostarja, v katerem je bilo po uničenju mostu ujetih več kot 55.000 ljudi.

Sodni senat je sicer zavrnil tudi večino pritožb tožilstva, ki je zahtevalo višje zaporne kazni za obsojene.

Hrvaški premier Andrej Plenković, ki je izrazil nezadovoljstvo in obžalovanje hrvaške vlade nad sodbo, je ocenil, da Praljakovo dejanje "največ govori o moralni nepravičnosti do šesterice Hrvatov iz BiH in hrvaškega naroda".

Zavrnil je, da bi sodba potrdila vpletenost hrvaškega državnega vrha v vojno v BiH. Dejal je, da je prizivni senat julija pojasnil, da vsebina prvostopenjske sodbe ne pomeni konkretnega sklepa o sodelovanju hrvaškega državnega vrha v skupnem zločinskem načrtu. Zatrdilo je, da sodišče ni pristojno za ugotavljanje kazensko odgovornost držav. Kot absurdno je izpostavil, da v nobeni mednarodni sodbi o vojnih zločinih v BiH niso ugotovili odgovornosti nekdanjega državnega vrha Srbije.

Napovedal je sprožitev pravnih in političnih mehanizmov za zavrnitev navedb iz sodbe. Pojasnil je, da obstajajo elementi za revizijo postopka ter sprožitev tega vprašanja v Varnostnem svetu ZN, ki je leta 1993 ustanovil haaško sodišče.

Tudi politični analitik in poznavalec razmer na Balkanu Borut Šuklje je za STA ocenil, da je haaško sodišče s sodbo "na nek način dalo povsem novo interpretacijo jugoslovanske vojne in ponovno postavlja v ospredje ali kot ključno točko sestanek Miloševića in Tuđmana v Karađorđevu 25. marca 1991," na katerem naj bi ugotovila, da je mogoče dokončno razrešiti jugoslovansko vprašanje z delitvijo BiH.

"S koncem dela haaškega sodišča, pomembnega dela, se s tem ponovno vračamo na začetek - zakaj in kako se je začela vojna na območju nekdanje Jugoslavije," je poudaril ter izpostavil, da v minuli teden izrečeni sodbi bivšemu vojaškemu poveljniku bosanskih Srbov Ratku Mladiću ni niti v eni opombi imena bivšega jugoslovanskega predsednika Slobodana Miloševića. V sami sodbi pa je bila "vodstvu bosanskih Srbov pripisana odgovornost za vse grozote vojne v BiH, tudi genocid v Srebrenici".

Slovensko zunanje ministrstvo je po tej zadnji sodbi haaškega sodišča v izjavi izpostavilo, da je odgovornost sprejemanja in nepolitiziranja odločitev mednarodnih pravosodnih institucij ter vladavine prava, ki je ena od temeljnih evropskih vrednot, zdaj na strani držav.

Sodišče, ki je v 24 letih od 161 obtožencev obsodilo 83, nekaj tudi na najvišjo kazen dosmrtnega zapora, bo z delom končalo konec leta. Pritožbe bo obravnaval mednarodni rezidualni mehanizem, kjer bo potekalo tudi ponovljeno sojenje nekdanjemu vodji srbske varnostne službe Jovici Stanišići in njegovemu pomočniku Franku Simatoviću. Nove primere bodo obravnavala nacionalna sodišča na območju.