Po podatkih ministrstva za pravosodje je bilo do konca septembra letos na upravne enote in ministrstva vloženih 39.713 denacionalizacijskih zahtevkov, od tega jih je bilo pravnomočno zaključenih 39.575 oz. 99,65 odstotka. Nerešenih je tako še 138 zahtevkov, od tega 90 na prvi stopnji, 48 pa jih je v pritožbi na drugi stopnji.
V skladu z načrtom, ki ga je januarja 2003 sprejela vlada, bi morali z denacionalizacijo zaključiti že marca 2005, a se število nerešenih denacionalizacijskih zahtevkov v zadnjih letih zmanjšuje zelo počasi. Slednje je predvsem posledica tega, da pristojni organi rešujejo še najtežje primere.
Enega največjih denacionalizacijskih zahtevkov ima Nadškofija Ljubljana, ki zahteva 21.000 hektarov kmetijskih zemljišč, gozdov in stavb na območju Upravne enote Radovljica. Od tega okoli 15.000 hektarjev nepremičnin leži na območju Triglavskega narodnega parka. Nadškofiji so do zdaj v naravi že vrnili 18.200 hektarjev, 73 hektarjev pa so ji vrnili v obliki odškodnine. Gre za nepremičnine na območjih Mežaklje, Bošta, Radovne, Pokljuke, Mokrega loga in Notranjega Bohinja. Pri tem je nadškofija do zdaj dobila večino (800 hektarjev) pokljuških gozdov.
Kot so za STA povedali na radovljiški upravni enoti, trenutno na prvi stopnji rešujejo še dva zahtevka. Med drugim se nanašata na vrnitve zemljišč in nekaterih stavb v Dolini Triglavskih jezer (gre za jezera in koče) in na območju slapa Savica (slap in dostopna pot), na nogometno igrišče v Bohinjski Bistrici (kamp Danica) ter zemljišča na območju Rudnega polja na Pokljuki (med drugim gre za stadion za biatlon).
Ker postopki potekajo počasi, so nekdanji lastniki upravičeni do odškodnin
Ljubljanska nadškofija ravno zaradi počasnega reševanja denacionalizacijskega zahtevka v primeru mozirskih in pokljuških gozdov zahteva odškodnino. Novembra 2015 ji je ljubljansko okrožno sodišče prisodilo 11,2 milijona evrov, a je višje sodišče decembra lani sodbo razveljavilo in odredilo ponovno sojenje. Na državnem pravobranilstvu so za STA povedali, da je bila glavna obravnava v ponovljenem sojenju zaključena septembra, trenutno pa čakajo na izdajo sodbe.
Je pa morala odškodnino zaradi nezmožnosti uporabe ljubljanskega Kolizeja, za katerega je bila denacionalizacija končana leta 1999, nekdanjim lastnikom že plačati Mestna občina Ljubljana. Lastniki so občino tožili, ker sedem let niso mogli uporabljati stavbe, za kar jim je sodišče skupaj z obrestmi priznalo nekaj manj kot 2,9 milijona evrov odškodnine. Občina zneska ni želela plačati, zato so ga upravičenci izterjali z izvršbo. Kot so za STA povedali na Mestni občini Ljubljana, so izvršbe končane, znesek pa poplačan.
O vrnitvi Baragovega semenišča odloča vrhovno sodišče, tožbenih zahtevkov Karađorđevićev še ni
Ljubljanska nadškofija nazaj zahteva tudi nekdanje Baragovo semenišče oz. zdajšnji Akademski kolegij v Ljubljani. V tem primeru je po skoraj četrt stoletja pravdanja ministrstvo za kulturo jeseni lani odločilo, da se zahtevek nadškofije zavrne, saj da je pravi denacionalizacijski upravičenec škofijsko bogoslovno semenišče v Ljubljani. Nadškofija je zoper odločitev ministrstva sprožila upravni spor, ki pa še ni končan. Kot so za STA povedali na upravnem sodišču, so tožbo julija zavrnili, a se je nadškofija pritožila na vrhovno sodišče kot drugostopenjski organ.
Poleg Cerkve so med večjimi denacionalizacijskimi upravičenci tudi potomci nekdanjih plemiških družin, ki so jim bili po drugi svetovni vojni zaplenjeni dvorci. Potomci jugoslovanske kraljeve družine Karađorđević so na primer zahtevali vrnitev dvorca Brdo pri Kranju, ker pa pri tem niso bili uspešni, so novembra lani napovedali, da bodo Slovenijo tožili pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. Na državnem pravobranilstvu so za STA povedali, da jim ni znano, ali je bila tožba vložena, saj jim do zdaj od sodišča ni bilo vročeno še nič.
Denacionalizacijske zahtevke pogosto spremljajo zapleti
Zaradi denacionalizacijskih zahtevkov se ponekod srečujejo s zanimivimi zapleti, predvsem tam, kjer zadeve v preteklosti niso bile lastniško urejene. V Ročevnici pri Tržiču je na primer sedmim družinam grozilo, da bodo morale denacionalizacijskim upravičencem vračati funkcionalna zemljišča okoli svojih domov, ki so jih pred 30 leti kupile od občine. Ker občina spremembe lastništva ni vpisala v zemljiško knjigo, je Upravna enota Laško zemljišča v letih 1999 in 2000 vrnila denacionalizacijskim upravičencem.
Ko so družine ugotovile, kaj se dogaja, so sprožile postopek za ugotovitev ničnosti denacionalizacije. Upravna enota jim je ugodila in odločbe razveljavila, a so se denacionalizacijski upravičeni pritožili. Kot so za STA povedali na Upravni enoti Laško, je ministrstvo kot drugostopenjski organ o njihovih pritožbah že odločilo, a odločitve, dokler postopek ni končan, še ne morejo razkriti. So pa potrdili, da so bili zoper odločitev sproženi upravni spori.
Še en zanimiv primer, povezan z denacionalizacijo, se nanaša na mariborsko nadškofijo. Ta je v postopku denacionalizacije dobila vrnjenih precej hektarjev zemljišč in stavb, ker pa je po znanih zapletih z družbama Zvon 1 in Zvon 2 zašla v finančne težave, je zdaj prisiljena vrnjeno premoženje prodajati. Pri tem je kupec tudi država.
Pred časom je namreč nadškofija želela neznanemu kupcu iz tujine prodati velik del svojih zemljišč, od tega tudi zemljišča in stavbe, ki jih je dobila nazaj v denacionalizaciji, a se je v postopku prodaje kot kupec s predkupno pravico priglasila država oz. v njenem imenu Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Kot so za STA povedali na skladu, je postopek nakupa, vrednega 5,2 milijona evrov, že končan. V njem je država kupila 331 hektarjev gozdov in 203 hektarje kmetijskih zemljišč na območjih upravnih enot Maribor, Pesnica, Slovenska Bistrica, Lenart, Celje in Ormož. Na skladu pravijo, da so se za nakup odločili, ker so ocenili, da so nepremičnine strateškega pomena za državo.
