Profesorica je spomnila, da sta se Slovenija in Hrvaška s sklenitvijo arbitražnega sporazuma zavezali, da bosta v šestih mesecih po objavi razsodbe sprejeli oz. po potrebi spremenili domačo zakonodajo. Na to bi se morali pripraviti že v času, ko čakata na razsodbo.
"Hrvaška ne želi spoštovati zavezujoče mednarodne pogodbe, kar je sicer samo po sebi problem in verjetno lahko pričakujemo, da tudi ni opravila te domače naloge, da bi se torej pripravila na te potrebne spremembe. Slovenija pa verjetno to ima pripravljeno, vsaj glede na napovedi predsednika vlade," je menila Sancinova.
Po razsodbi bo torej treba najprej ugotoviti, ali obstajajo kaka neskladja v zakonih in kakšnih podzakonskih aktih. S tem bo po besedah Sancinove kar nekaj dela, ne bo pa tu potrebno nobeno usklajevanje s Hrvaško. "Vsaka država mora sama poskrbeti, da bo njena notranja zakonodaja v skladu z arbitražno razsodbo. Razsodba je za obe stranki zavezujoča in morata zato ustrezno prilagoditi domačo zakonodajo."
Lahko se zgodi, da se bodo kakšni procesi podaljšali, vendar pa je bistveno predvsem, da se ti procesi začnejo. Tudi arbitražni sporazum državama nalaga, da "naredita vse potrebne korake" za implementacijo razsodbe v šestih mesecih. Torej začeti se morajo "koraki", je pojasnila.
Kako bo prevzemanje jurisdikcije potekalo v praksi, bo tudi "stvar političnih odločitev". Pričakovati pa je, da bo predaja nadzora na določenih spornih območjih potekala koordinirano, ne da se bo Slovenija z enih območij umaknila, na drugih pa ne bo prevzela nadzora oz. ne bo začela izvrševati jurisdikcije. Manj težav pa se pričakuje pri izmenjavi določenih evidenc, na primer zemljiških knjig, ker sta imeli državi že tako ali tako vzpostavljene dvojne zapise, je povedala.
Vendar Hrvaška zatrjuje, da je poleti leta 2015 z odločitvijo sabora od arbitražnega sporazuma odstopila in da je nad to odločitvijo "samo še modro nebo". Na Hrvaškem so se sicer pojavili nekateri dvomi, da niso bili storjeni vsi potrebni koraki za odpoved sporazuma po dunajski konvenciji, a kot pravi Sancinova, to ni relevantno.
"Posebnost arbitražnega sporazuma kot mednarodne pogodbe je, da ustanavlja arbitražni tribunal, ki ima pristojnost za razlago arbitražnega sporazuma. In tribunal je junija lani objavil delno razsodbo, da ni prišlo do bistvenih kršitev materialnih določb arbitražnega sporazuma, ki bi lahko bili razlog za enostransko odpoved sporazuma, torej je ta veljaven. In noben postopek po dunajski konvenciji ne more preseči te odločitve arbitražnega tribunala, ker je ta v razmerju do dunajske konvencije 'lex specialis', torej specialnejše pravo," je pojasnila Sancinova.
Kdo bo Hrvaški to povedal, pa Sancinova največ stavi na Evropsko unijo oz. pristojne institucije EU. "Nenazadnje je ta arbitražni proces v celoti tudi otrok EU. Do sklenitve arbitražnega sporazuma leta 2009 je prišlo na podlagi posredovanja s strani tedanjega evropskega komisarja Ollija Rehna, sopodpisan je s strani tedaj predsedujočega Svetu EU, švedskega premierja Fredrika Reinfeldta," je spomnila.
"Gre za prvi tak primer reševanja mejnih, ozemeljskih sporov, pa tudi vprašanj pristopnega procesa znotraj EU s sklenitvijo nekega arbitražnega sporazuma. Če ne bo zagotovljeno spoštovanje razsodbe, se na ta način postavlja pod vprašaj ne le kredibilnost Hrvaške, ampak tudi zaupanje v postopke, pri katerih sodeluje EU," je ocenila.
Na vprašanje, kako so sicer v svetu potekala uresničevanja arbitražnih in podobnih razsodb, je Sancinova opozorila, da je o tem težko posplošeno govoriti, ker je vsak primer specifičen. "Noben teritorialni spor ni enak, zato je težko dajati kakršnekoli posplošene ocene. So pa primeri, ko se katera od držav ne strinja oz. meni, da sprejeta odločitev ni ustrezna, ali pa celo ugovarja pristojnosti."
"Razlika je tudi, ali gre morda za velesilo, kot je npr. Kitajska, ki ne priznava arbitražne razsodbe v sporu s Filipini. V tem primeru gre tudi dejansko za zelo drugačno stanje. Ni šlo za vprašanje razmejitev in tudi postopek je bil sprožen enostransko, ne s sklenitvijo arbitražnega sporazuma, kot v primeru med Slovenijo in Hrvaško, ko sta se pogodbeni stranki strinjali tako o načinu reševanja spora, uporabljenem pravu, predmetu spora in vsem tem," je pojasnila.
Opozorila je na razliko v postopkih, ki se začnejo na podlagi sporazuma, kakršen je npr. arbitražni ali za reševanje spora pred Meddržavnim sodiščem, in pa postopki, ki jih enostransko sproži ena država proti drugi na podlagi vnaprej sprejete pristojnosti tega telesa preko neke mednarodne pogodbe ali organizacije. "V tem primeru država veliko težje ugovarja kredibilnosti ali čemurkoli, če je sama pristala, da bo neko telo odločalo na podlagi točno takega prava, na podlagi točno takega postopka itn.," je povedala Sancinova.
Sicer je tudi predsednik zunanjepolitičnega odbora državnega zbora Jožef Horvat v ponedeljek opozoril, da tudi Slovenija morda ne bo spoštovala arbitražne odločitve, če, kot je to leta 2011 določil DZ, sodišče ne bo določilo stika Slovenije z odprtim morjem. Sancinova je pri tem opozorila, da je ta izjava morda nekoliko poenostavljena.
"Naloga arbitražnega tribunala po 3. členu arbitražnega sporazuma je določitev slovenskega stika z odprtim morjem. Če tribunal te naloge ne bi izpolnil, torej če o tem stiku ne bi odločil, pomeni, da ne bi izpolnil vseh svojih nalog. V takem primeru ima država tudi po izbirnih pravilih sodišča možnost, da tribunal pozove na dopolnitev razsodbe. Ampak po vsem doslej videnem si je težko predstavljati, da o tem stiku ne bi odločali, tudi glede na to, da se tribunal zelo dobro zaveda, da je to ena glavnih nalog tega tribunala," je dejala.
Izrazila je še upanje, da se bodo po objavi razsodbe strasti umirile in "da bomo znali sprejeti kompromisno rešitev". "Predvsem pa, da bomo znali prepoznati dolgoročne koristi od dokončno rešenega spora o meji," se je še zavzela profesorica.
