"Kršenje človekovih pravic je danes v javnosti napačno razumljeno. Ne gre za to, da bi sodnik nekomu naklepno kršil človekove pravice. Gre za drugačno razumevanje pravnih vprašanj, o katerih se sodnik samostojno in v skladu z zakonom odloča. To je njegova pristojnost. Če na koncu ustavno sodišče odloči drugače, je to drugačna razlaga določenega pravnega vprašanja, ne pa naklepno kršenje človekovih pravic," je Florjančič odgovoril na dejstvo, da v vse več postopkih ustavno sodišče odloči, da so bile na sodiščih posameznikom kršene človekove pravice.
Ko mora sodnik izreči sodbo, za katero ve, da ne odraža dejanskega stanja, vendar dokazi v postopku niso bili dovolj oprijemljivi ali pa morda izločeni zaradi procesnih napak, Florjančič ob tem poudarja, da mora biti prvo vodilo sodnika zakon. "Tudi če si intimno prepričan, da je nekaj prav ali narobe, v okviru zakona pa tega ni mogoče ugotoviti, moraš ravnati v skladu z zakonom," je dejal. Priznal je sicer, da take odločitve niso enostavne.
Florjančič je za Dnevnik še zagotovil, da vrhovno sodišče odloča nepristransko, saj drugače "ne sme in ne more delati". Ko pa sodniki izražajo svoja politična stališča, ki sprožijo dvom v nekatere sodniške odločitve, to ne sme priti do izraza. "Vrata sodstva morajo biti za politiko zaprta," je bil jasen. Ob tem je poudaril, da se mora sodnik političnih opredelitev vzdržati tudi v javnosti.
Med prioritetnimi nalogami Florjančiča je med drugim povečanje zaupanja javnosti v delo sodstva, k čemur pa naj ne bi pripomoglo zastaranje pomembnih primerov. Kmalu naj bi namreč med drugim zastaral pregon zoper Antona Ropa zaradi izdaje tajnih podatkov novinarju v primeru incidentov v Piranskem zalivu. Na vprašanje, zakaj je vrhovno sodišče potrebovalo kar pol leta, da je svojo odločitev v omenjenem primeru poslalo okrožnemu sodišču, je odgovoril, da je bila zadeva obravnavana kot vse druge.
Za Večer je Florjančič med drugim komentiral novi sodni red, ki je prinesel tudi javno bolj prepoznano, videno osebnost sodnika, saj se sodnike po novem lahko tudi snema, fotografira in objavi v medijih. Ali je nov sodni red dober ali slab, sicer ne more oceniti, vendar pravi, da je sodnik že s tem, ko javno sodi, javna oseba, čemur naj bi se, kot je dejal, predolgo izogibali.
"Če na primer potegnem vzporednico med nekim obtoženim, ki se ga snema in fotografira med sodnim postopkom ter se njegovo fotografijo objavi v medijih, na koncu sodnega postopka pa je oproščen, torej je bil po krivici v sodnem postopku, in sodnikom, ki sodi in ga ne bi smeli objaviti v medijih, se lahko vprašam, zakaj sodnika, ki je javna oseba, ne bi smeli posneti," je še povedal Florjančič. Meni, da sodniki v sodnih dvoranah "ne morejo soditi z masko na obrazih".
Florjančič je za Večer opozoril tudi na nekatere predlagane rešitve iz pravosodne reforme, ki jo pripravlja minister Goran Klemenčič, ki sodnikom niso najbolj pogodu. Izpostavil je večanje možnosti pritožb na vrhovno sodišče, kar v praksi po njegovem mnenju pomeni "dodatno in morda nepotrebno obremenjevanje" vrhovnega sodišča kot pritožbenega sodišča. Izrazil je tudi dvom v potrebo po specializiranem sodišču za pregon bančnega kriminala.
Glede te problematike je sicer poudaril, da čeprav imamo v Sloveniji izrečeno le eno obsodilno sodbo za bančni kriminal, je zadeva drugačna, če se na to gleda z vidika koliko zadev, torej obtožnic, v zvezi z omenjenim kriminalom prejmejo sodniki na svoje mize, da o njih odločajo. "Dejstvo namreč je, da se le na podlagi vloženih obtožnic v kazenskem postopku lahko nekoga obsodi ali oprosti", je še dejal Florjančič.
