Nemško tožilstvo je Perkovića bremenilo, da je načrtoval in organiziral umor Đurekovića, Mustača pa, da je kot takrat nadrejeni Perkoviću naložil, naj načrtuje in organizira umor, ki se je zgodil v bavarskem mestu Wolfratshausen nedaleč od Münchna leta 1983.
Tožilstvo je za dvojico zahtevalo dosmrtno zaporno kazen, obramba pa je zahtevala njuno oprostitev. Perković in Mustač sta bila po osamosvojitvi Hrvaške tudi visoka uradnika hrvaških obveščevalnih služb.
V obrazložitvi je sodišče pojasnilo, da sta imela oba pomembno vlogo v hrvaški SDV, ki je sprožila in izvedla umor Đurekovića.
"Sodba temelji na dejstvu, da je bil Zdravko Mustač v tem času, torej leta 1983, vodja hrvaške podružnice SDV, medtem ko pa je Josip Perković takrat opravljal funkcijo načelnika oddelka SDV, pristojnega za emigracijo, in je bil glavni obveščevalec Krunoslava Pratesa," je povedal predsednik sodnega senata Manfred Dauster.
Nekdanji sodelavec SDV Prates je bil sicer zaradi sodelovanja pri umoru Đurekovića leta 2008 na münchenskem sodišču že obsojen na dosmrtno ječo in naj bi tesno sodeloval s Perkovićem pri umoru Đurekovića.
Dauster je še pojasnil, da je "Mustač konec leta 1982 ali na začetku 1983 pooblastil Perkovića, da začne s pripravami na umor Đurekovića".
Zavrnil je tudi trditve obrambe, da je bila za likvidacijo Đurekovića zadolžena zvezna raven SDV (sicer znana tudi kot Udba), prav tako pa to, da je bila zanj odgovorna kontraobveščevalna služba JLA.
"Motiv za likvidacijo Đurekovića je povezan z njegovim sovražnim delovanjem in vpletenostjo v goljufije v energetski družbi Ina. Sklepali so, da bodo z umikom Đurekovića umaknili tudi težavo z Ino, ki je zaradi preiskav o poneverbah v višini nekaj milijonov dolarjev postala veliko breme za republiško vodstvo," je še dejal Dauster. Glavni motiv za uboj Đurekovića je bila po mnenju sodišča eliminacija političnega nasprotnika režima.
Sodnik Dauster je še povedal, da so hrvaške oblasti dobro sodelovale z nemškim pravosodjem in so mu predale vso dokumentacijo, ki so jo potrebovali. Pohvalil je tudi sodelovanje slovenskih oblasti v tem primeru, kritiziral pa slabo sodelovanje srbskih in črnogorskih ter popolno odsotnost vsakršnega sodelovanja z oblastmi BiH.
Izrazil je tudi upanje, da bo današnja sodba sprožila proces soočanja s preteklostjo na Hrvaškem in v drugih državah, nastalih po razpadu Jugoslavije.
Perkovićev odvetnik Anto Nobilo je sicer zahteval oprostitev, ker da ni bilo enega samega dokaza proti Perkoviću. Povedal je, da je Nemčija obrambi zavrnila vpogled v arhiv, ker naj bi bil Đureković sodelavec nemške varnostne službe (BND).
Med drugim je dejal, da so jugoslovanske varnostne sile v 70. in 80. let prejšnjega stoletja sprožile preventivne napade na emigrante, ki so načrtovali in izvajali teroristične napade na takratno Jugoslavijo, kar je primerjal s sodobnimi ameriškimi protiterorističnimi akcijami.
Perkovićevi odvetniki so med sojenjem tudi večkrat poudarili, da izjave nekaterih prič kažejo, da za umorom Đurekovića stoji nekdanji jugoslovanski notranji minister Stane Dolanc, ki je umrl leta 1999.
Sicer pa je sodba znova odprla razpravo o potezah bivšega hrvaškega premierja, predsednika SDP Zorana Milanovića, ki je nasprotoval izročitvi Perkovića in Mustača tudi z zakonom, ki je bolj znan kot "lex Perković". Na koncu je Hrvaška pod diplomatskim pritiskom Nemčije razveljavila sporni zakon.
Milanović je danes dejal, da je nad sodbo šokiran. "Če je to res, sta ta dva človeka dobila najblažjo možno kazen. Žal mi je, da se o tem ni odločalo na Hrvaškem," je povedal.
Dodal je, da je šokiran, ko vidi, da sta človeka, ki sta (prvemu predsedniku neodvisne Hrvaške in predsedniku HDZ) Franju Tuđmanu priskrbela potni list, ki sta uživala njegovo zaupanje ter zaupanje (sedaj že tudi bivšega predsednika HDZ Tomislava) Karamarka in ki sta bila med ustanoviteljema HDZ, sedaj prikazana kot udbaška eksekutorja.
"Nisem verjel, da so takšni ljudje bili najbližji sodelavci ustanoviteljev HDZ," je še dejal Milanović.
Predsednik HDZ Andrej Plenković je v odzivu obsodbo označil kot obsodbo režima, ki je deloval proti hrvaškim izseljencem, kot nesprejemljivo manipulacijo pa označil izjavo Milanovića, da sta bila Perković in Mustač del HDZ.
"Niti nista bila del HDZ niti nista dajala potnih listov," je dejal Plenković na sedežu stranke. Ocenil je, da gre za prozorno namero Milanovića, da bi pozornost preusmeril z "največje sramote svoje vlade", zakona lex Perković.
V stranki Most neodvisnih list, ki je bila v dosedanji hrvaški vladi koalicijska partnerka HDZ, pa so razsodbo pozdravili in poudarili, da obsojajo vse zločine totalitarnih režimov. Predsednik Mosta Božo Petrov je sodbo označil za pričakovano, poudaril pa, da prepletenost represivnih organov bivše Jugoslavije presega meje strank in da obsega vrsto interesnih skupin, ki so še vedno vplivne.
Zato je po njegovem mnenju mogoče pričakovati nervozo v vrstah teh interesnih skupin, ker obstaja strah, da bi Perković in Mustač lahko spregovorila o načinu njihovega delovanja. Pri tem je izpostavil, da je Ina "lakmus papir za delovanje vseh podobnih organizacij" tako pred 30 leti kot tudi danes.
Hrvaška televizija TV Nova je medtem ocenila, da se sedaj postavlja vprašanje, ali bodo po sojenju Perkoviću in Mustači sledile nove obtožnice, saj je tudi njuno sojenje izšlo iz sojenja Pratesu. Tožilec je sicer danes napovedal možnost preiskave o umoru 68 hrvaških migrantov od leta 1962 do razpada SFRJ.
Slovenski publicist Roman Leljak, ki je v postopku pred münchenskim sodiščem nastopil kot izvedenec, je po sodbi izrazil zadovoljstvo, saj to "pomeni potrditev mojega raziskovalnega dela Udbe". "Gre za prvo sodno odločbo, ki potrjuje, da je bila SDV zločinska organizacija, ki se je ukvarjala tudi z likvidacijami in ugrabitvami," je poudaril.
Ker gre za še nepravnomočno sodbo, bosta Perković in Mustač do nadaljnjega ostala v zaporu v Nemčiji. Počakala bosta na pisno razsodbo, ki jo gre pričakovati v štirih do petih mesecih, nato pa bo imela obramba 30 dni časa za vložitev pritožbe.
Na münchenskem sodišču je sicer ob koncu branja sodbe danes prišlo tudi do manjšega incidenta, saj je bilo iz vrst javnosti slišati ustaški pozdrav Za dom spremni (Pripravljeni za dom).
