Britanska vlada bo morala v luči referendumskega izida sprožiti postopek v skladu s pogodbo o EU in začeti pogajanja z Brusljem o pravnih in drugih vprašanjih prihodnjega odnosa z unijo.
Izstop države iz unije ureja 50. člen pogodbe o EU, ki je bil uveden z lizbonsko pogodbo leta 2009. Ta določa, da se lahko vsaka država v skladu s svojimi ustavnimi določili odloči za izstop.
Država, ki želi izstopiti iz EU, mora o svoji nameri najprej uradno obvestiti Evropski svet. Na podlagi smernic, ki jih ta pripravi, se unija začne pogajati in sklene s to državo sporazum, v katerem opredeli pogoje za njen izstop in okvir prihodnjih odnosov med stranema.
Sporazum v imenu unije sklene Svet EU s kvalificirano večino, potem ko dobi soglasje Evropskega parlamenta. Za kvalificirano večino so potrebni glasovi 55 odstotkov držav članic EU, ki predstavljajo najmanj 65 odstotkov prebivalstva EU.
Člen nadalje določa, da pogodba o EU in pogodba o delovanju EU v državi, ki se odloči za izstop, prenehata veljati z dnem, ko začne veljati sporazum o izstopu, ali dve leti po tistem, ko država izrazi namero o izstopu. Dveletno obdobje je mogoče podaljšati, če Evropski svet v dogovoru z državo, ki želi izstopiti, soglasno odloči, da se to obdobje podaljša.
Pogodba EU predvideva dveletno obdobje za pogajanja o pogojih izstopa. A dejansko bi lahko ta trajala mnogo dlje, opozarjajo poznavalci. Ne gre namreč samo za pogajanja glede samega izstopa, ampak tudi o prihodnji ureditvi odnosov, ki bi morala vključevati vrsto ključnih vprašanj. Med temi so proračun EU, notranji trg in trgovinski odnosi ter prost pretok oseb.
Vprašanja proračuna bi se bilo treba lotiti že na začetku pogajanj, je v nedavnem pogovoru za STA dejal analitik bruseljskega Evropskega političnega centra Fabian Zuleeg.
Velika Britanija je neto plačnica, njen prispevek v skupni proračun, ki znaša nekaj manj kot 143 milijard evrov, je bil v letu 2014 enajst milijard evrov. Preostale članice se bodo morale zaradi njenega izstopa dogovoriti, kako si bodo porazdelile breme britanskega prispevka v proračun.
Britanci bodo verjetno izgubili dostop do enotnega evropskega trga oziroma bo ta močno omejen. Prav tako se bodo morali ponovno pogajati o številnih prostotrgovinskih sporazumih s tretjimi državami, ki jih je sklenila EU.
Eno od vprašanj, ki ga bo treba razrešiti, je tudi prost pretok oseb. Po nekaterih podatkih v državah članicah unije živi in dela okoli dva milijona Britancev. Razjasniti bo treba njihov status in pravice, pa tudi status evropskih državljanov, ki živijo in delajo na Otoku.
Izjave nekaterih najvišjih predstavnikov EU pred referendumom so dale slutiti, da britanska pot iz unije ne bo enostavna. Predsednik Evropskega sveta Donald Tusk je posvaril, da bi lahko pogajanja o prihodnjih odnosih trajala tudi do sedem let. Končni sporazum bodo namreč morali potrditi tako Evropski parlament kot tudi vseh 27 članic EU, proces ratifikacije v članicah pa bi bil lahko dolg.
V Bruslju je bilo slišati, da se bodo države zavzele za težka pogajanja z Veliko Britanijo, da bi tiste članice, ki bi imele podobne težnje, odvrnile od te namere.
Da Britanci v primeru brexita ne bodo deležni toplega sprejema, je dal vedeti tudi predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker, sicer velik zagovornik evropskega združevanja. Dejal je, da bi Velika Britanija postala "tretja stranka" v odnosu do unije in da "dezerterjev" ne bodo sprejeli z odprtimi rokami.
Doslej še nobena država članica ni izstopila iz EU. Pogosto se sicer kot primer omenja Grenlandija, ki se je na referendumu leta 1982 odločila izstopiti iz takratne Evropske gospodarske skupnosti. Vendar pa Grenlandija ni bila suverena država, temveč avtonomno ozemlje v okviru Danske, ki pa je od leta 1973 članica EU. Pogajanja o izstopu so trajala tri leta.
