Strategija na skoraj 280 straneh analizira geostrateški položaj Slovenije, pomen prometa za državo in gospodarstvo, prometne tokove danes in v prihodnosti, stanje vseh prometnih sektorjev v državi, od cest, železnic do zračnega in pomorskega transporta, opredeljuje prometni model in na tej podlagi ukrepe prometne politike, ki so precej splošni.
Konkretizirali jih bodo z operativnim načrtom, v katerem bodo opredelili projekte s prednostnim vrstnim redom investicij, časovnico, finančnimi vrednostmi in možnostmi financiranja.
Razlog za pripravo programa razvoja prometne infrastrukture do leta 2020 z vizijo do 2030 je med drugim tudi trenutni položaj, ko sredstev preprosto ni dovolj za potrebno nadaljnjo nadgradnjo železniške infrastrukture in obnovo cest, še posebej državnih.
Poleg same prometne infrastrukture dokument vključuje tudi upravljanje in vzdrževanje ter delovanje prometnega sistema, zajema pa še javni potniški promet, inteligentne transportne sisteme, logistiko in infrastrukturo za alternativna goriva, kot je elektrika.
Zato strategija ne predstavlja zgolj nacionalni infrastrukturni program, temveč zaobjema celovit pristop k prometu, ki naj bi zagotavljal večje sinergije pri doseganju ciljev prometne in prostorske politike države ter drugih politik, na katere promet vpliva ali za katere je ključen.
Zagotovitev predhodne izpolnitve pogojev za črpanje sredstev EU za prometne ukrepe v obdobju 2014-2020, ki terja natančnejšo pripravo ukrepov prometne politike, je pomembno botrovala odločitvi, da se najprej oblikuje strategije, nato pa še podrobnejši izvedbeni načrt.
Vizijo prometne politike v Sloveniji v naslednjih 15 letih so opredelili kot zagotavljanje trajnostne mobilnosti prebivalstva in oskrbe gospodarstva s cilji izboljšanja mobilnosti in dostopnosti, oskrbe gospodarstva in prometne varnosti ter zmanjšanja porabe energije, stroškov za uporabnike in upravljavce ter okoljskih obremenitev.
Pri pripravi strategije je vlada sledila usmeritvi, da se najprej v kar največji možni meri izkoristijo zmogljivosti obstoječe prometne infrastrukture z rešitvami, ki ne zahtevajo velikih finančnih vložkov. To so npr. sistemi za vodenje prometa, uvedba inteligentnih transportnih sistemov, manjše naložbe v obnovo obstoječe infrastrukture itd. Šele ko taki ukrepi ne dajo zadovoljivih rezultatov, pridejo na vrsto večje naložbe, a tudi te na strokovnih podlagah in z uporabo prometnega modela.
Splošna usmeritev je bila tudi izbira okolju prijaznejših načinov prometa, kot je železniški, in trajnostne mobilnosti, skladno z domačimi politikami in politikami EU ter zakonodajo na tem področju.
Na podlagi napovedi o prometnih tokovih, prometne varnosti, vplivov na okolje in socialne sprejemljivosti strategija določa skupaj 108 prihodnjih prometnih ukrepov za vse vrste prometa. Med temi je 29 ukrepov za železnice, 37 za ceste, 22 za javni potniški promet oz. trajnostno mobilnost, 14 za vodni promet in šest za letalstvo. Ukrepi se poleg infrastrukture dotikajo še organiziranosti, vodenja prometa, prometne varnosti in voznega parka.
Pri vsakem ukrepu v strategiji velja splošno priporočilo, naj se pri izvedbi najprej preuči možnost, da bi dosegli primerne učinke na obstoječi infrastrukturi z nadgradnjami, rekonstrukcijami in posodobitvami. Če se pokaže, da to ni mogoče, pa naj se delno ali v celoti določijo novi poteki oz. trase.
Če so bile verodostojne študije v ta namen že opravljene, jih ni treba delati znova. Če pa jih še ni, pa pripravljalci strategije predlagajo, da se pripravijo, in to ne glede na že sprejete načrte in projekte. Priprava in izbor ustreznega projekta morata biti namreč utemeljena z analizo stroškov in koristi ob upoštevanju okoljskih omejitev, navaja strategija.
Ker sodi strategija med programe, ki imajo pomemben vpliv na okolje, je bilo treba pred njenim sprejemom pretehtati posledice vplivov v njej načrtovanih ukrepov na okolje.
K resoluciji o strategiji je tako priloženo tudi okoljsko poročilo o celoviti presoji vplivov na okolje, v katerem so opredeljeni, opisani in ovrednoteni vplivi izvedbe strategije na tla, zrak, vode, podnebne dejavnike, naravo, kulturno dediščino, krajino, zdravje ljudi ter prebivalstvo in materialne dobrine. Kot poseben dokument je priložen dodatek za presojo sprejemljivosti vplivov izvedbe na varovana območja.
V splošnem sicer velja ugotovitev, da so z ustrezno umestitvijo posegov v prostor in izvedbo vseh potrebnih omilitvenih ukrepov vse skupine ukrepov z okoljskega stališča sprejemljive. Posamezni ukrepi na železniškem, cestnem in zračnem omrežju pa so ocenjeni kot pogojno skladni.
