c S
Iz sodne prakse: Prenos dejavnosti 08.12.2014 14:30 Za prenos dela dejavnosti je treba šteti tudi prenos posameznih pogodb naročnikov, pri katerih storitev opravljajo posamezni delavci, tudi če te skupine delavcev niso formalno organizirane kot gospodarska enota. V konkretnem delovnopravnem sporu je sodišče ugotavljalo nezakonitost odpovedi pogodb o zaposlitvi, do katere naj bi prišlo ob prenosu dela dejavnosti enega podjetja na drugega, pri čemer je nekaj delavcev pričelo delati v novem podjetju, nekaj pa je nadaljevalo z delom v starem. Slednje je del dejavnosti v zmanjšanem obsegu ohranilo vse do stečaja, ki je bil uveden nad tem podjetjem.

V revizijskem postopku je Vrhovno sodišče s sodbo opr. št. VIII Ips 42/2014 ugotovilo, da sodišče druge stopnje glede odločilnih dejstev ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja kot sodišče prve stopnje, temveč je ugotovljena dejstva presojalo v drugačni materialnopravni luči. Sodišče prve stopnje je namreč izhajalo iz ugotovitve, da je prvotožena stranka na drugotoženo prenesla približno polovico poslov in je v zmanjšanem obsegu nadaljevala z opravljanjem dejavnosti do uvedbe stečaja, zato je presodilo, da je obveznost prevzema delavcev nastala samo glede prvih treh tožnikov, glede dveh, ki sta nadaljevala z delom pri prvotoženi stranki, pa ne. Sodišče druge stopnje je izhajalo iz dogovora med toženima strankama, da se prenese na drugotoženo stranko večina poslov, kar naj pomenilo, da je bil izveden prenos v smislu 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR).

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je bilo materialno pravo delno zmotno ter pritrjuje reviziji, da je mogoč tudi delni prenos dejavnosti na prevzemnika.

Po 73. členu ZDR pride do spremembe delodajalca tudi v primeru prenosa le dela podjetja, to je prenosa gospodarske enote (entitete), ki ohrani svojo identiteto. Za prenos dela dejavnosti je treba šteti tudi prenos posameznih pogodb naročnikov, pri katerih storitev varovanja opravljajo posamezni delavci, tudi če skupine delavcev pri naročnikih niso formalno organizirane kot gospodarska enota. Dejansko gre za posamezne enote, ki jih sodišče Evropske unije skozi svojo sodno prakso razlage Direktive Sveta 2001/23/ES imenuje „organiziran skupek virov“. Kot gospodarska enota se definira minimalna stopnja organizacijske odvisnosti, ki lahko obstaja sama zase ali kot del večjega podjetja, takšna enota pa je lahko en sam delavec, kot tudi skupina.

Sodišče druge stopnje se je nadalje sklicevalo na odločitev SEU v zadevi C-13/95: Süzen proti Zehnacker Gebäudereinigung GmbH Krankenhausservice, kjer se je izpostavilo vprašanje, kaj tvori gospodarsko entiteto. Odgovorjeno je bilo, da lahko gospodarsko entiteto tvorijo tudi samo delavci, ki so združeni v skupno aktivnost, brez materialnih ali nematerialnih sredstev. Iz citirane odločitve izhaja, da lahko prenos velja tudi le za del delavcev, če tvorijo skupino, ki se na prevzemnika prenese zaradi opravljanja enakega dela.

Drugotožena stranka je prevzela polovico naročnikov, polovico delavcev in nekaj materialnih sredstev (poslovne prostore in nekaj avtomobilov ter druge opreme). Taka dejanska ugotovitev ne daje podlage za zaključek, da je bila prenesena celotna dejavnost oziroma da je prišlo do spremembe delodajalca za vse delavce prvotožene stranke. V primeru prenosa le dela podjetja sprememba delodajalca velja le za delavce, ki pripadajo prenesenemu delu podjetja, torej v obravnavanem primeru za delavce, ki so delali za od drugotožene stranke prevzete naročnike. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da za prevzem delavcev, ki so do stečaja ostali pri prvotoženi stranki, ker njihove službe niso bile prenesene, ni podlage. Ob tem je vrhovno sodišče poudarilo, da je treba razčistiti, ali se je delo, ki so ga nekateri tožniki opravljali, v celoti preneslo na drugotoženo stranko ali na druge naročnike, ali pa je morda ostalo pri prvotoženi stranki. Šele po ugotovitvi teh relevantnih okoliščin bo možna presoja, ali je prišlo do spremembe delodajalca.

Pripravila: mag. Jasmina Potrč