Do zdaj je Slovenija nekaj manj kot 927.000 evrov odškodnin plačala na podlagi sodb Evropskega sodišča za človekove pravice. Od tega je bilo največ odškodnin izplačanih v letu 2006, in sicer za nekaj manj kot 539.000 evrov, in v letu 2013 (za nekaj več kot 121.000 evrov). V letošnjem letu je država na podlagi odločitev evropskega sodišča že izplačala za nekaj več kot 54.000 evrov odškodnin.
Od leta 2007, ko je začel veljati zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, odškodnine zaradi sojenja v nerazumnem roku določajo tudi domači organi. Ti so od leta 2007 prisodili za nekaj manj kot 2,6 milijona evrov odškodnin. Od tega je bilo največ odškodnin izplačanih leta 2012, in sicer v višini nekaj manj kot 541.000 evrov, in v letu 2009 (v višini nekaj manj kot 499.000 evrov). Letos je bilo iz naslova postopkov pred domačimi organi izplačanih že za nekaj manj kot 131.000 evrov odškodnin.
Kljub temu, da je odločanje o kršenju pravice do sojenja v razumnem roku od leta 2007 urejeno pred domačimi organi, posamezne primere še vedno presoja evropsko sodišče. Slednje tako odloča o primerih, ki so se zaključili pred sprejetjem omenjenega zakona, in v primerih ko ugotovi, da domača pravna sredstva ne zadoščajo.
V zadevah, ki so se končale pred uveljavitvijo omenjenega zakona, evropsko sodišče zadevo najprej pošlje v poravnavo med slovenskim državnim pravobranilstvom in posameznikom, če poravnava ne uspe, pa lahko posameznik zadevo nadaljuje pred slovenskim sodiščem.
Po podatkih državnega pravobranilstva je bilo do zdaj iz omenjenih poravnav izplačanih za nekaj manj kot dva milijona evrov odškodnin. Od tega jih je bilo največ izplačanih leta 2008 (za nekaj več kot 660.000 evrov) in leto pozneje (za nekaj več kot 474.000 evrov).
V primeru, ko so se posamezniki po neuspeli poravnavi obrnili na slovenska sodišča, je bilo izplačanih za nekaj več kot tri milijone odškodnin, od tega največ v letih 2007 in 2008 (v obeh letih po nekaj več kot milijon evrov).
Po sodni praksi, ki sta jo začrtala slovensko ustavno sodišče in Evropsko sodišče za človekove pravice, se kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja presoja glede na okoliščine konkretnega primera in glede na merila, ki jih je za te primere izoblikovalo evropsko sodišče: zapletenost zadeve, ravnanje državnih organov, ravnanje pritožnika in narava zadeve.
Podobna merila določa tudi slovenski zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ta določa, da se pri odločanju o tem, ali je bila kršena pravica do sojenja v razumnem roku upošteva: zapletenost zadeve, ravnanje strank v postopku, spoštovanje pravil o vrstnem redu reševanja zadev na sodišču, zakonski roki za razpis narokov in izdelavo sodnih odločb ter način, po katerem je bila zadeva obravnavana.
