Del 193. člena zakona o prekrških namreč določa podlago za povračilo neupravičeno izrečene globe. Določa, da "komur je bila v postopku o prekršku izrečena sankcija, ima pravico do povrnitve škode, ki jo je utrpel zaradi neupravičenega izreka sankcije, če je bila pravnomočna odločba oziroma sodba ali sklep o prekršku spremenjena, odpravljena ali razveljavljena in postopek zoper njega pravnomočno ustavljen".
Okrožno sodišče v Ljubljani pa je omenjeno določbo izpodbijalo na ustavnem sodišču, saj naj bi zakonska določba izključevala pravico do povrnitve škode, kadar je do ustavitve postopka o prekršku prišlo iz drugih razlogov, denimo zaradi zastaranja.
Ustavno sodišče je v svoji odločbi ugotovilo, da s pravnomočnostjo sklepa o ustavitvi postopka o prekršku oseba neizpodbitno velja za nedolžno in zato ne sme trpeti med tem postopkom izrečene in izvršene sankcije. Posamezniki namreč ne smejo trpeti sankcij brez obsodbe, so zapisali ustavno sodniki.
Izpodbijana določba pa z zanikanjem pravice do povračila globe oznanja, da je oseba vendarle "kriva" oziroma odgovorna za prekršek, ne da bi o obstoju prekrška obstajala pravnomočna sodba. "Na tak način je oseba sicer formalnopravno oprana krivde in velja za nedolžno, dejansko pa je kljub temu sankcionirana," so zapisali ustavni sodniki. Ker za tak poseg v domnevo nedolžnosti ni videti ustavno dopustnega cilja, so sklenili, da je določba neustavna.
Zato so DZ naložili, naj v roku enega leta to neustavnost odpravi, do tedaj pa določilo način izvršitve svoje odločitve. Sodišča bodo tako morala neupravičeno plačano globo povrniti tudi osebam, zoper katere je bil postopek o prekrški ustavljen zaradi zastaranja.
