c S
Socialna kapica - kislo jabolko koalicijskih usklajevanj in socialnega dialoga 11.08.2014 08:04 Pogajanja o koalicijski pogodbi so v polnem teku, med najbolj kislimi jabolki pa se je znašla t. i. socialna kapica. Za ta ukrep se že vrsto let zavzemajo delodajalci, ki trdijo, da bi okrepil konkurenčnost, medtem ko mu sindikati ostro nasprotujejo, saj menijo, da bi dodatno zajedel v socialno državo. Ekonomist Jože P. Damijan pritrjuje prvim.

Kaj je socialna kapica?

Socialna kapica je omejitev socialnih prispevkov - prispevkov za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, zavarovanje za primer poškodbe pri delu in za primer brezposelnosti ter za starševsko varstvo - navzgor.

Do uvedbe socialne kapice, tako ekonomist Damijan, prihaja zato, ker v primeru navzgor neomejenih socialnih prispevkov prihaja do omejenih socialnih upravičenj in stopnjevanja bruto plač.

Omejena socialna upravičenja se nanašajo na pokojnine, nižje od zneska, ki ga posameznik vplača v pokojninsko blagajno, saj je solidarnostno pomagal ostalim, ki so v preteklosti plačevali manj, stopnjevanje bruto plač pa na večjo obremenjenost plač zaposlenih z višjo izobrazbo oz. višjimi kvalifikacijami. Podjetja, ki zaposlujejo večji delež višje izobraženih, imajo zaradi tega sorazmerno višje bruto stroške plač.

Stanje v EU

Damijan opozarja, da je večina držav v EU socialno kapico uvedla v teku prejšnjih desetletij, tako da jo ima danes 19 držav. Imajo jo vse sosede Slovenije, nimajo pa je predvsem skandinavske države z izjemo Švedske, tri baltske države ter Belgija, Portugalska in Romunija.

Ureditve omejitve osnove za plačevanje prispevkov so med državami različne. Večina držav pozna omejitve osnove za prispevke tako za delodajalce kot delojemalce, le nekatere države pa imajo omejitve osnove le za delojemalce, in sicer Irska, Madžarska, Švedska in Velika Britanija, našteva ekonomist.

Večina držav ima uveljavljeno splošno omejitev osnove za vse vrste prispevkov za socialno varnost, Francija, Irska, Madžarska, Poljska in Švedska pa poznajo t.i. delno socialno kapico, ki v jeziku stroke pomeni, da omejitev osnove ne velja za zdravstveno zavarovanje.

Nesoglasja med politiki

Med argumenti za zgolj delno socialno kapico, ki je predvidena tudi v trenutnem slovenskem osnutku koalicijske pogodbe, so po Damijanovih besedah različni: od tega, da upravičenost do višine zdravstvenih storitev večinoma ni omejena navzgor, do tega, da gre pri zdravstvu za drugačno vrsto solidarnosti kot pri pokojninskem zavarovanju.

Prav socialna kapica je sicer postala eno osrednjih vprašanj aktualnih koalicijskih pogajanj. Uvedbo tega ukrepa zahteva NSi. V tej stranki menijo, da je socialna kapica nujna zlasti zato, ker bi omogočila, da bi sposobne in produktivne posameznike zadržali v Sloveniji. Pravijo še, da bi razbremenila srednji razred in mu zagotovila boljše priložnosti.

V SD na drugi strani trdijo, da gre za "bogataško" kapico, od katere bi imeli koristi le bogati.

Postavitve omejitev

Socialna kapica je v večini držav postavljena na 2,5- do trikratnik osnove pri povprečni plači. V Avstriji imajo enotno omejitev osnove, ki znaša 63.420 evrov bruto plače letno oziroma 4530 evrov bruto plače mesečno (z upoštevanjem 13. in 14. plače). To pomeni, da posameznik, ki letno preseže ta znesek, za dodatni zaslužek nad to mejo ne plača dodatnih socialnih prispevkov.

Nemčija medtem pozna različne omejitve glede na vrsto socialnih prispevkov. Za pokojninsko in za zavarovanje za primer brezposelnosti znaša omejitev osnove 5950 evrov za stare dežele in 5000 evrov za nove dežele. Pri zdravstvenem zavarovanju je omejitev nižja in enotna za stare in nove zvezne dežele, in sicer znaša 4050 evrov, navaja ekonomist.

V Sloveniji delodajalci predlagajo, da se socialno kapico postavi na približno dvakratnik osnove pri povprečni plači oz. pri 37.000 evrih bruto letne plače ali nekaj čez 3000 evrov bruto mesečne plače. To bi zajelo okoli 42.000 ljudi.

Inštitut za ekonomska raziskovanja (IER) je v analizi izpred nekaj let medtem omejitev osnove predlagal pri 47.000 evrov bruto letno.

Argumenti s stališča gospodarstva

Damijan se strinja z delodajalci, da je umanjkanje socialne kapice v Sloveniji ena izmed ključnih ovir za prestrukturiranje gospodarstva v smeri proizvodov z visoko tehnologijo.

"Neomejenost socialnih prispevkov navzgor prohibitivno vpliva na to, da bi podjetja zaposlovala več visoko kvalificiranih in visoko izobraženih kadrov. Pomeni neke vrste 'dodatni davek na pamet in znanje'. Ali drugače povedano, podjetja, ki želijo zaposliti več 'pameti in znanja', so za razliko od Avstrije, Nemčije, Italije in Hrvaške za to dodatno obdavčena," pojasnjuje.

Ob takšni ureditvi slovenski izvozniki ne morejo držati koraka z evropskimi tekmeci v tehnološki in razvojni tekmi globaliziranega gospodarstva, meni.

Argumenti s stališča sociale

Na sindikalni strani medtem verjamejo, da je ideja uvedbe socialne kapice "največji piarovski dosežek tega stoletja in da njeno ime neupravičeno napeljuje na socialo.

V resnici bi s socialno kapico pridobili le najbogatejši, bankirji in menedžerji, in to za ceno dodatnega pritiska na socialne pravice oz. najrevnejše, trdijo.

Izpad iz socialnih blagajn naj bi namreč znašal do 200 milijonov evrov. Socialna kapica je zato po njihovem mnenju popolno nasprotje solidarnosti, ki je temelj socialne države.

Odgovor sindikatom

Damijan pravi, da se sindikati na ta način borijo, da se podjetja tehnološko ne bi preobrazila, da bi še naprej ohranjala proizvodnjo z nizko dodano vrednostjo in nizkimi plačami ter da bi bila v globalni tekmi obsojena na propad.

Zavrača tudi argument o zmanjšani stopnji solidarnosti in s tem socialne varnosti delavcev z nizkimi plačami. "Avstrija in Nemčija nista zaradi socialne kapice nič manj socialni, temveč kvečjemu bolj, saj svojih podjetij, ki kvalificiranim kadrom plačujejo višje plače, ne obdavčujeta še dodatno za 'pamet in znanje'", poudarja. Ti višje izobraženi kadri omogočajo podjetjem razvoj in s tem zviševanje plač vsem zaposlenim, dodaja.

Prav tako naj ne bi držali izračuni o manjšemu prilivu v socialne blagajne, ki bi klestil storitve socialne države.

Pri socialni kapici, postavljeni pri 37.000 evrih bruto letne plače, bi izpad fiskalnih prihodkov po izračunih IER znašal 132 milijonov evrov, gospodarstvo pa bi bilo razbremenjeno za 109 milijonov evrov. Pri meji 47.000 evrov pa bi fiskalni izpad ob nekaterih hkratnih drugih popravkih znašal zgolj 47 milijonov evrov, gospodarstvo pa bi razbremenili za 67 milijonov evrov, povzema Damijan.

Seveda ta izpad fiskalnih prispevkov ne pomeni, da bi bilo zaradi tega treba krčiti socialne pravice, temveč bi morala država ta izpad nadomestiti z drugimi fiskalnimi viri ali z notranjimi prerazporeditvami, zaključuje.

Vir: Sta