Državno pomoč so namreč dobila tudi podjetja, ki so leto ali dve za tem končala v stečaju, v Delu piše Nejc Gole.
Državna poroštva so razumljiv ukrep pomoči podjetjem. Manj razumljivo je, da so državna jamstva lahko dobila tudi podjetja z boniteto C, ne le z najvišjima bonitetama A in B.
Še bolj nerazumljiva pa je popolna opustitev nadzora države nad lastnim denarjem. Ali si je vlada prizadevala, da bi ohranila prejemnike državnih poroštev pri življenju in sposobne vračati kredite? Ali je skrbela, da bo kredit z davkoplačevalskim jamstvom porabljen smotrno in ne le za preložitev neizogibnega stečaja? Ali je res storila vse, da denar, ki bi bil lahko namenjen za ceste, šole in bolnišnice, ne bo ostal na pogoriščih podjetij? Videti je, da je odgovor na vsa vprašanja enak - ne.
Zgovoren je primer gradbeništva. Konec leta 2011 je tedanji finančni minister Franc Križanič zanikal, da ta panoga ni dobila državne pomoči, saj da so gradbinci prek jamstvene sheme dobili za 170 milijonov evrov kreditov za obratna sredstva. Danes so SCT, Primorje, CMC, Kraški zidar, Vegrad in drugi v stečaju, banke pa unovčujejo državna poroštva do teh podjetij, piše komentator.
